Za konec niso pozabili dopisati, da bodo izmed vseh, katerim bo sodelovanje v interesu, izbrali najmanj 5 kandidatov, ki bodo kasneje prejeli dodatna navodila glede sodelovanja. Pustimo ob strani, da je zbiranje raznoraznih ˝predlogov˝ oz. bolje rečeno idej postal kar nekakšen hobi delodajalcev, če ne že kar predpogoj, da pridete v naslednji krog (hej, kje pa sicer lahko še enostavneje pridete do brezplačnih idej kot pri obupanih iskalcih zaposlitve, ki jih je iz dneva v dan več). Kot že rečeno sredi poletja nisem bila ravno navdušena nad pošiljanjem tovrstnih predlogov, zato sem pretekli teden še enkrat poslala povpraševanje, če pisce besedil še vedno iščejo in kakšne so možnosti za sodelovanje.
[Tweet “Kje lahko še enostavneje pridete do brezplačnih idej kot pri obupanih iskalcih zaposlitve.”]
Hiter odgovor me je kar malce presenetil, glasil pa se je nekako takole:”Glede na to, da vas imamo v bazi, vas uvrščamo v ekipo, s katero sodelujemo.” To je pomenilo, da lahko pričnem z delom (kaj se je zgodilo z izborom?), dodali pa so še naj sporočim, kaj potrebujem za pričetek dela. Priznam, da mi je bila zadeva že precej sumljiva, sicer pa glede na naravo pogovora niti nisem imela prevelik pričakovanj. Nenazadnje govorimo o portalu, namenjenemu publiki, staro od 13 do 20 let.
Odgovorila sem, da potrebujem vsaj tehnična navodila glede dolžine člankov, fotografij in ostalih zadev, ki so pomembna za spletne portale. V prilogi sem takoj prejela konkretna navodila za pisanje člankov. In pri vsej svoji najboljši volji se nisem spomnila nikogar, ki bi bil pri navodilih tako ustvarjalen.
Foto: Sean Mcantee
Po 18 točkah navodil za pisanje in po 14 povezavah za iskanje brezplačnih fotografij, ki jih moramo poiskati sami, sem se nekje na drugi polovici druge strani sem se zaletela v stavek: Prvih deset novinarskih člankov ni plačljivih. Prvih deset tekstov morate torej narediti brezplačno, in sicer v dolžini 300 do 600 besed. Sledila je nadvse bistroumna razlaga: S tem spoznamo novinarja, njegov stil pisanja ter njegovo predanost delu.
Če kdo želi spoznati moj način dela mu lahko pošljem izbor na stotine člankov, ki sem jih že pisala. Da nekdo preveri nadarjenost in stil ne potrebuje vaših 10 dodatnih del, ki mu jih prepustite brezplačno, kajne? Seveda pa s svojimi desetimi podarjenimi avtorskimi prispevki izkažete svojo ˝predanost delu.˝ Ali z drugimi besedami, predanost temu, koliko ste pripravljeni napisati brezplačnih člankov in kako hitro lahko svojo tlako tudi opravite.
Ko sem že skoraj zaprla dokument in pozabila na vse skupaj pa je prišel najbolj zabavni del, ki se je glasil takole: Članke bosta pred objavo na portalu pregledovala vsebinska urednika, jezikovno ustreznost besedil pa lektor. Vsi prispevki bodo ocenjeni na enak način v skladu s točkovnikom in sicer bosta vsak prispevek ločeno pregledala oba urednika. Članki bodo ocenjeni v skladu s točkovnikom? Počutila sem se kot na tekmovanju za Kenguru. Seveda me je več kot mikalo, da si ogledam tale točkovnik, sestavljen iz petih rangov.
Še pred točkovnikom je sledila razlaga, kaj sploh se ocenjuje:
- formalna popolnost prispevka (ki je pogoj za nadaljnje ocenjevanje) 10 možnih točk,
- jezikovna in stilska ustreznost prispevka 25 možnih točk,
- dolžina prispevka 15 možnih točk,
- poznavanje obravnavane problematike in aktualnost teme 25 možnih točk in
- uporaba in primernost virov (slik, povezav) glede na predstavljeno problematiko 25 točk.
Skupna ocena bo oblikovana kot povprečno število točk obeh urednikov.
Da ne bo pomote, popolnoma se strinjam s postopkom, da članke pregledata tako urednik (eden je po navadi dovolj) in seveda tudi lektor. Zanimivo je, da dobite odbitke, če članek vsebuje napake in je ga je potrebno lektorirati. Za lektoriranje manjših napak dobite 20 odstotkov manj honorarja za članek, seveda v primeru da so vsi ostali parametri izpolnjeni, članek je zelo dober in opremljen z odličnim slikovnim gradivom in ostalim kar pritiče člankom, ki so namenjeni objavi na spletu (ključne besede in povezave).
Če je vaš prispevek zgolj ˝dober˝, vendar ne vsebuje dovolj jasnih informacij in je potreben kakšen popravek ter lektoriranje, potem se vam honorar prispevka zniža za 40 odstotkov. In tako naprej in še dlje se nadaljujejo razlage, ki opravičujejo odbitke, po tem ko je vaš članek šel skozi sito dveh urednikov in lektorja. Nisem vedela, da so lektorji na svetu za to, da pisci namesto njih opravljamo delo, če ga pa ne, dobimo odbitke, s katerim potem očitno plačajo lektorja, ker bi sicer imel z našimi teksti preveč dela?
Foto: Emilio Küffer
Če pa vas prispevek doseže najnižji rang, to je rang, ko je prispevek zadovoljiv, vendar vsebuje ogromno slovničnih in vsebinskih popravkov, ne vsebuje ustreznega slikovnega gradiva, privlačnega naslova, mednaslovov in povezav, se vaš honorar zniža za 60 odstotkov. Takrat ste zadeli dno prekerne lestvice. (No nižje lahko padete, če je vaš članek ocenjen z 10 točkami ali manj, takrat se za svoj honorar obrišete pod nosom).
Če ste uspeli ostati z menoj in se prebili do skorajšnjega konca tegale članka, vas bo razveselilo dejstvo, da najzabavnejši del te tragikomedije šele prihaja.
Potem ko ste zadovoljili okus dveh urednikov, opravili delo lektorja, svoj 300 do 600 besed dolg članek opremili z vsaj eno licenčno fotografijo, mu dodali zanimive zunanje povezave, poiskali ključne besede, izpisali tage ter upoštevali 18 točk iz tehničnih navodil, potem pa ste priplezali na vrh ocenjevalne lestvice. Če bo povprečna ocena obeh urednikov presegala 77,5 točke (od 100 možnih) in bo vaš prispevek odličen, izviren, aktualen, podprt z vsemi zgoraj navedenimi vsebinami in dovolj dober za samostojno objavo, potem ste svoje delo opravili. Nagrajeni boste s polnim honorarjem za vaš članek.
In kakšen je ta bajni honorar, zaradi katerega sem se morala prebiti čez 2 strani navodil, da je na koncu v oklepaju zapisan pri lestvici, vi pa ste se morali prebiti čez 1000 besed tele kolumne? Ta bajen znesek, dragi moji znaša mamljivih 5 evrov. Verjamem, da ste ob tem znesku popadali na svoje zadnje plati, vaše srce je zalil val toplote, tistim bolj čustveno občutljivim pa so se orosile tudi oči.
Sem kaj pozabila?
Zanima me, s kakšnimi kreativni idejami pa vi v svoje vrste vabite bodoče sodelavce? Ste tako kreativni kot ekipa zgoraj omenjenega portala in polovica časa porabite za točkovno ocenjevanje pisnih besedil? In če niste na strani delodajalcev, me iskreno zanima, s kakšnimi zahtevami in omejitvami ste se pri iskanju dela srečali sami?
Naslovna slika: JD Hancock
Comments
Andreja,
kako zelo te razumem. Sem tudi sama že doživela podobno. Prijave za zaposlitev prek Mojedelo.com so večkrat takšne, da od tebe želijo cel kup enih idej, predlogov, kreativnosti, s čimer seveda dobijo oni brezplačne nasvete in namige javnosti, kako izboljšati svoje spletne strani… dela pa na koncu seveda ne ponudijo ali pa te ne izberejo, ne glede na to, kako si se potrudila pri izpolnjevanju vseh obrazcev, vprašalnikov itd. Portal mojaobcina.si je eden takšnih… so imeli razpis, še zdaj nimajo zapolnjenih vsebin za mnoge občine v Sloveniji, ko pa ponudiš pomoč, pa sledi cela procedura… ki te seveda prej ali slej odvrne od tega, da bi delal zanje.
No, čisto iskreno, ker tudi sama ustvarjam portal, sem večkrat iskala sodelavce, ki bi pisali članke, zgodbe itd. Nekateri so to delali brezplačno, v zameno pa sem jim uredila akreditacije za kakšne dogodke, tekme, jim nudila mentorstvo, podporo, pridobivanje izkušenj… za dijake in študente je pač to pomembno, čeprav jih je bilo mnogo takih, ki so najprej želeli izvedeti višino honorarja. No, nekateri avtorji prispevkov so dobili simbolični honorar (10 evrov na članek), a so se držali dogovorov, članki so bili dobro brani, kakovostni itd.
Tvoj zapis me niti ni presenetil, je pa v meni sprožil dodatno odločnost in motivacijo, da se pri svojem delu, naj gre za pisanje ali javno nastopanje, še bolj odločno postavim zase. Talentov in sposobnosti, ki jih zahteva vloga novinarke, pisateljice, voditeljice itd. pač nima vsak.
Uspešno pisanje še naprej ti želim, rada prebiram tvoje članke. 🙂
Pozdravljena!
V naši ljubi deželi so spet našli način kako služiti na ljudeh, ki so za majhno plačilo pripravljeni porabiti svoj dragoceni čas, razdati svoje ideje in se spoštljivo zahvaliti, ker lahko sploh delajo za njih.
Smo bili in očitno smo še vedno narod hlapcev! Žalostno.
Tudi sama sem se srečala s podobnim, vendar sem se odločila, da je sta moj čas in moje ideje preveč dragocena, da bi karkoli delila s takimi “nategovalci”, ki imajo samo dobro namazan jezik.
Če lahko pišejo dolga in podrobna navodila za potencialne pisce, ne vem zakaj raje ne pišejo člankov? 😉
Andreja, pozdravljena!
Tvoj članek me je spomnil na moj razgovor za zaposlitev pred več kot 14 leti, ko sem še iskal zaposlitev kot “copywriter” v trženju. Na razgovore sem vedno prinesel s seboj celo paleto svojih idej in izdelkov, da sem pokazal svojo ustvarjalnost, navdušenje in veselje nad pisanjem trženjskih besedil ter oblikovanjem oglasov.
Še posebej se spomnim enega povabila v marketinško agencijo na Gorenjskem. Ko sem pokazal vse svoje “umotvore” in poslal kreativne prebliske za “domačo nalogo”, ki sem jo moral narediti, sem čez dober mesec dni videl reklamo na jumbo plakatu s praktično enako vsebino, kot sem jo jaz predlagal in podpisana je bila ista oglaševalska agencija v kateri sem bil na razgovoru.
Skratka, iskalci zaposlitve so večkrat “molzne krave” svežih idej, še posebej, ko je potrebno pokazati svoje ustvarjalne in delovne sposobnosti. Iz zgodbe ene moje prijateljice pa sem izvedel tudi to, kako nekateri “preizkušajo” prevajalske sposobnosti in potem dajo iskalcem zaposlitve za prevajati tehnični priročnik navodil za izdelke, ki jih tržijo. Prijavi se malo morje kandidatov, vsak dobi za “prevajanje” en del navodil in hokus pokus – cela navodila so prevedena kot bi mignil. Strošek prevoda = 0 €. Domiselno, ni kaj!
Konkretnega primera sama še nisem imela, a stvari so precej podobne. Vsi bi radi sodelovali s tabo, ampak seveda le v primeru, da jim svoje storitve in nenazadnje sebe ponudiš povsem brezplačno…kriza je dandanes idealen izgovor… No, ampak saj veš kaj pravijo, če ne ceniš sebe, kako bodo potem tebe cenili drugi? Sama sem precej dolgo rabila, da sem prišla do tega spoznanja, da gre zgolj za navadno izkoriščanje, kjer svoje lončke koristi pristavljajo vsi drugi, le sam ne… Ogromno je bilo brezplačnega pisanja, kjer pa sem enkrat za vselej vendarle potegnila črto… Tudi jaz, tako kot vsi, ki iščejo brezplačne sodelavce, moramo živeti i…. Mislim, da je že čas, da naredimo temu vsi konec…ampak kaj ko za nami vedno stojijo mladi upi, ki mislijo, da je to idealna priložnost zanje…. No ja… se že mora vsak iz svoje lastne šole življenja nekaj naučiti…Srečno in čim manj takšnih “izjemnih” priložnosti ti želim! 😉
Mislim, da bi bil link do omenjene spletne strani na mestu, če se že gredo tako oderuštvo in izkoriščanje.
Sva z Andrejo debatirala o tem in na koncu je padla odločitev, da ga ne omeniva. Moj primaren razlog za to pa je, zakaj bi delal nekomu brezplačno reklamo? Lahko pa brez težav kontaktiraš Andrejo in verjamem, da ti bo sporočila za kateri medij gre.