Med drugim je nastopal tudi v vlogah freelancerja, copywriterja v agencijah Tovarna vizij in Grey Ljubljana, bil je predsednik Študentske sekcije Društva za marketing Slovenije in član organizatorske ekipe TEDxLjubljana.
Njegova misel ni ena…
..jih je več. Tako v intervjuju kot v ostalih njegovih objavah je cela kopica njegovih kratkih in zanimivih misli:
- Kreativnost je reševanje problemov. Pika.
- Nihče nima pradedka, čigar leta ’13 ustanovljena firma je danes korporacija, in malo jih ima fotra, ki je leta ’70 začel družinski posel.
- Delati samo zato, ker moraš ali ker nimaš druge ideje, naj bo samo začasna postaja, ne destinacija.
Več v intervjuju.
Povzetek intervjuja
Osebna misel
Življenje je preresno, da bi ga jemali resno.
Poslovni neuspeh
Štartali smo štirje, ostala sva dva founderja. Posledica neizkušenosti – če bi na začetku bolj vedeli, kaj počnemo, bi ostali vsaj trije.
Trenutni posel
Gradim digitalno agencijo, fokusirano na prodajo in merljive rezultate naših naročnikov.
Spletni vir, ki ga uporabljaš vsak dan
Fredo&Pidjin, The Art of Manliness (med drugim sem se naučil wrestlinga s krokodilom … ) in Finance.si
Katero knjigo bi mi priporočil v branje?
The Forever War by Joe Haldeman, če ti sede nadsvetlobna hitrost in ne maraš vojne. The Innovators, če te zanima, kako smo prišli to interneta. A Brief History of Time, če želiš vedeti, kakšen je občutek, ko ne razumeš nič, ampak se ne sekiraš.
Kje te lahko kontaktirajo?
Twitter, LinkedIn, mail, Facebook, še fizični naslov dam, če bi kdo rad prišel potrkat. 😉 #newage #openness
Intervju
Uvod
Živjo, sem Primož in podjetjem pomagam premagovati konkurenco s pomočjo spleta in digitalnih orodij.
Tilen: Vaš tagline je “performance marketing”. Takole na hitro to pomeni, da so vaše aktivnosti izrazito usmerjene v rezultate. Vprašanje, ki se meni postavlja, je naslednje. V nekem tvojem zapisu si se spotaknil ob skovanko “content marketing”. Rekel si, da glavna stvar pri vsebinskem marketingu ni vsebina, temveč marketing. Je performance marketing samo kul skovanka? In še eno in-depth vprašanje. Kako odgovarjaš strankam, ki ne vidijo takoj ROI na to, kar plačajo?
Primož: Za marsikoga je vsak marketing ena in ista “pašta”. To seveda na nekem nivoju drži. Tako kot je vsaka znamka avtomobila pač avto – ima sedeže, gume, volan in te nekam pripelje. Ampak konec dneva je pomembno, kam se pripelješ, koliko je to stalo in kako si se imel med vožnjo. To je tudi razlika med marketinškimi pristopi: kaj smo z njimi dosegli, kakšen je ROI ter kako obvladljiv je bil projekt.
Slednje nikakor ni nepomembno, saj marketing z naraščanjem kompleksnosti trgov, kvantificiranega obnašanja potrošnikov, rastjo števila komunikacijskih in prodajnih kanalov igra tudi vlogo povezovalca vsega skupaj. Če nam marketinški programi uhajajo iz rok, bomo težki merili učinke in gradili na njih.
Glede ROI-ja pa … v marketing večinoma vlagaš zato, ker želiš poslovne rezultate izboljšati na prihodkovni strani, ne na “šparanju” pri stroških. Vsaka investicija v marketing je bolj ali manj tvegana investicija, saj je rezultat odvisen od obnašanja ljudi, kjer pa težko računaš na 100% predvidljivost. Še ko grem v trgovino po kruh, pridem nazaj s čokolado in salamoreznico! Zakaj že?
Če ROI ni po planih ali željah, se mi zdi predvsem pomembno ugotoviti, zakaj ne ter kaj lahko naslednjič izboljšamo. Ko gledamo npr. Amazon, včasih pozabljamo, da je bila pot do vsega tega
učinkovitega data-driven marketinga polna učenja na napakah in izkušnjah. Ne da se vsega “out-of-the-box”, bi bilo pa seveda super, če bi agencije imele tovrstno čarobno palčko.
Pri 7-ih sem si “sposojal” denar iz fotrove denarnice, ampak to je posel samo po kriterijih svetovalcev državnih podjetij. Pri 15 sem izdeloval spletne strani, ampak ravno na dan, ko bi se moral dobiti s prvim resnim naročnikom, je zapadel sneg, po šoli se mi ni dalo čakati in sem skenslal sestanek. Poslovnež in pol. Še zdaj mi je žal (sori, Tomaž!).
Tilen: To ne ni ustavilo pri, če pogledam tvoj LinkedIn profil, precej “straightforward karieri”. Prodaja, copyright, kreativa. Pravzaprav vse lastnosti vrhunskega podjetnika. Vprašal bi te zopet dvoje stvari (sorry, samo si mi dal preveč kosti za glodati). Danes je izobrazba (sploh v ZDA) pereča tema. Tu ciljam predvsem na ceno le-te, študentske kredite, ki ti ostanejo še par deset let ipd. Če bi ocenil med 1-10, kam bi uvrstil uporabnost ekonomskega študija pri tebi osebno? Ali se podjetništvo dejansko da naučiti? In drugo vprašanje. Omenil si da so bile oglaševalske agencije včasih vsaj »kul«, potem so kul faktor odnesli start-upi. Kdaj je prodajo odnesel kul faktor? Kako to, da podjetja ne razumejo, da je sposobnost prodajanja tam čisto pri vrhu, ko govorimo o uspehu podjetja?
Primož: Časi na faksu so mi dali predvsem poznanstva, marketinške temelje, da v bolj strokovnih pogovorih nisem gol in bos, odkritje panoge in znanj, ki so mi blizu ter željo po grajenju nečesa svojega. Če moram na to postaviti oceno, naj bo 5.
Podjetja in znamke “kul faktor” iščejo že od nekdaj. Celotno “old-skul Mad Men” oglaševanje temelji na tem. Danes se to manifestira v skokih na naslednjo vročo stvar, pa naj bo to social media, Snapchat ali mobilna aplikacija. Ne vemo povsem, kako se v to vklaplja prodaja, ampak … je kul.
V recesijski paniki je za marsikatero podjetje to potem postala prevladujoča strategija – nekaj novega, nekaj na hitro, nekaj “kul”. Gradnja prodajnih programov, ki se napajajo iz dobrega marketinga, je mogoče ostala nekoliko zadaj.
Poslovna pot
Splošni del
Bili smo precej uspešna social media agencija, povpraševanja so rasla, dela je bilo vedno več, ampak mi smo se odločili da “to ni to”. Šele v retrospektivi nam je jasno, da bi takrat morali zaposliti 2 človeka in se fokusirati na razvoj boljše storitve.
Tako pa smo vse skupaj ukinili in “furali suffer”, da je slovenski social media marketing zanič – meni se je takrat obračal želodec ob npr. vseh Facebook objavah tipa “Všečkaj, če ti je všeč da je danes sonceeee!”, ki so jih plačevale “vodilne” slovenske znamke. Krivili smo trg za naše pomanjkanje drznosti in inovativnosti.
Tilen: Ali je v Sloveniji prostor za “samo” social media agencijo? Ali misliš, da so slovenska podjetja že dokončno spoznala prednost družbenih omrežij in kaj lahko storijo za njihov posel?
Primož: Sam sem mnenja, da družbeni mediji za slovenska podjetja dejansko (še) ne pomenijo revolucije. Trg je majhen, CPC oz. CPM številke niso posebej visoke, Slovenci pa se med sabo vsi poznamo in za izkušnje (“reviewje”) itak vprašamo soseda in od brata prijatelja – zakaj bi se podjetje potem na polno trudilo s svojim social media nastopom? Izjema so seveda tista (novejša) podjetja, ki imajo družbene medije že praktično vgrajene v svoj poslovni model, ki je po možnosti celo “scalable” na tuje trge.
Biti “samo” social media agencija v takem okolju pomeni usmerjanje naročnikovega fokusa na potrošnika: poslušanje kupcev, interakcija z njimi, upoštevanje njihovih želja in zahtev itd. To posledično pomeni boljše storitve in bolj “sharable” izkušnje, kar je poanta družbenih medijev. Dobre storitve in dobra podjetja organsko (ali, če hočeš, viralno) dosegajo nove kupce.
Žal to “smartassanje” in rinjenje naročnika iz njegove cone udobja ni niti enostavno niti posebej donosno, zato se je veliko agencij pač zadovoljilo s prodajanjem objav o petkih in sončkih ter štetjem lajkov. Mislim, da je prostor za “samo” social media agencijo, vprašanje pa je, ali dobra takšna agencija že po defaultu ne presega družbenih medijev. 🙂
Digital ima fantastična orodja in tehnologije. V praksi jih podjetja še niti približno ne izkoriščajo in z ekipo vemo, da se da stvari narediti boljše. “Misija”, da poskušamo marketingu z doseganjem poslovnih rezultatov vrniti kredibilnost, nam je kar všeč. Tokrat imamo še cel kup idej, kako to lahko naredimo bolje kot ostali.
Tilen: Se strinjaš s tezo Garya Vaynerchucka, da marketingarji uničijo stvari? Skoraj so uničili npr. email marketing. 🙂
Primož: Niti ne. Edini razlog, da push marketing danes ne deluje več tako fino, je njegova prekomerna uporaba. Marketingarji so pač delali tisto, kar se jim je zdelo, da deluje. Je marketing zato danes uničen? So “nam” kupci zamerili? Ne verjamem.
Ljudje po 4 letih celo pozabimo, kakšen tepce smo izvolili v parlament in jih izvolimo še enkrat. Spremembe v marketinških pristopih so samo priložnosti za podjetja, da prehitevajo konkurenco. Kupci se bodo odzvali.
Je pa res, da je pull marketing za marsikoga problem, ker zanj potrebuješ vsaj približno dober produkt ali storitev. 😉
Sicer se o tem govori, ampak po mojem mnenju še premalo. Velik del novodobnega slovenskega oglaševanja je zrasel na državnih podjetij, kjer je žal premalo polaganja računov in želje po rezultatih. Naša panoga je žal prevečkrat tudi nadvse priročna za kanaliziranje denarja iz državnih podjetij – z naročanjem nepotrebnih storitev, ki ne dajo nobenega rezultata.
Nekateri še vedno prepričujejo panogo, da je to “pravi” marketing in oglaševanje. Zame je to “bulšit” – s takim odnosom do naročnikov bi na razvitih trgih propadla vsaka agencija. Kdo bo plačal nekaj, česar ne rabi in od česar vsi vemo, da ne bo imel nič? Stvari se sicer počasi spreminjajo in znanje agencij izkoriščajo tudi (privatna) podjetja, ki prej v tem niso videla nobene dodane vrednosti; je pa tu treba prevzeti več odgovornosti.
Tilen: Ok, mogoče bom tule malce naivno zastavil vprašanje. Dejstvo je, da so majhna podjetja gonilo gospodarstva. In majhna podjetja brez rezultatov ne uspevajo. Ne postajajo večja. Misliš da se da na nivoju majhnih podjetij še vedno prodajati meglo? In ko že omenjaš tujino – zakaj ne orientacija v tujino?
Primož: Žal se da meglo prodajati povsod, ampak takšna je pač narava našega (in še marsikaterega) posla. Slovenska majhna podjetja potrebujejo predvsem znanje; novi podjetniki običajno ne prihajajo/mo iz okolij, kjer bi bilo ogromno podjetniškega, razvojnega, marketinškega znanja. Tega pač v “starih dobrih časih” nikjer ni bilo.
Nihče nima pradedka, čigar leta ’13 ustanovljena firma je danes korporacija, in malo jih ima fotra, ki je leta ’70 začel družinski posel. To se pozna tudi v naši panogi v Sloveniji, medtem ko ima npr. večina velikih tujih oglaševalskih mrež za sabo 50 in več let nepretrganega razvoja.
Tujina? Se seveda veliko pogovarjamo o tem in spremljamo dogajanje v regiji, vendar mi v tem trenutku pot do tja še ni čisto jasna.
Da sem aroganten tepec. Še sam si včasih to rečem, kadar naredim kakšno neumnost. In grem potem donirat na Kivo, da si kupim odpustek ali dva.
Po nekih metafizičnih kriterijih tipa “ali delam kaj pametnega” in”ali dobro vlagam svoj čas”. Ne priporočam – manjša stopnja nezadovoljstva je skorajda zagotovljena. V zelo podjetniškem smislu bi z veseljem uspeh meril v številu ustvarjenih delovnih mest. Zdi se mi, da si pri nas kar nekaj ljudi želi delati dobre stvari z dobro ekipo. Če lahko to omogočim, smo uspešni.
Denar je samo nekaj, kar zagotavlja miren spanec, plačan vrtec in občasne pregrehe. Kot je rekla Coco Chanel – “..najboljše stvari v življenju so zastonj, druge najboljše so svinjsko drage…”
Ne obstaja odnos med podjetjem in stranko, so samo odnosi med ljudmi. Če si naredil napako, jo je najbolje priznati – ljudje razumemo, da včasih ne gre vse po planu. Če je stranka samo naporna, ker ima slab dan, ji pač podariš darilo in postaneš boksarska vreča. Če pa se nekdo odloči, da bo “aroganten pizdun” samo zato, ker te plačuje – ne, hvala, bomo poiskali druge naročnike. Takšnega primera še nismo imeli.
Sebe včasih z uspehi drugih ljudi. Včasih s slovensko fovšijo. Včasih z vizijo, kakšen bi digitalni marketing lahko bil. Včasih z dobro karmo, ko pride na naše tradicionalno afterwork pivo kup ljudi z dobro energijo in si rečem “več tega!”
Zaposlene pa … v tem še nisem najboljši. Včasih jim prinesem kavo in nakažem plačo. Zaenkrat se ne pritožujejo, ampak mislim, da imamo nekaj prostora za izboljšave. Naš Chief Happiness Officer pravi, da sem bolj slab pri pohvalah. Vzeto na znanje. Sliši se smešno, ampak ko delaš z dobrimi ljudmi, je kup stvari, ki jih cenijo bolj kot denar.
Tilen: Spustiva iz verige tvojo kreativo? Če mi našteješ 3 funky, a tudi izjemno praktične načine motivacije svojih zaposlenih?
Primož:
- Pošlješ sodelavca v Bosno, da prinese ročno izdelano džezvo, ki jo lahko druga sodelavka uporablja le, če s svojim delom navduši prej omenjenega sodelavca. Ker je sodelavka obsedena s
kavo, zadeva odlično deluje. - Zagroziš, da boš odprl okna, ugasnil klimo in na mizo zložil vso pozabljeno hrano, ki se že 2 tedna valja po službenem hladilniku. Teror edamca, ki je vmes postal gorgonzola, in posebne
salame na poti v drugo agregatno stanje, k delu prepriča še največje lenuhe. Včasih se pač palica obnese boljše kot korenček. 😛 - Organiziraš #afterworkpivo, na katerem možatega sodelavca zalotijo pri pitju Aperol spritza in Hugota. Fotografija naj nekako pride do naročnika, ki dotičnemu možatežu pošlje mail “a za
princesko pa Aperol, da se ji ne bo spahovalo na pilatesu, ne?”. Zabava in motivacija, ki ju je prineslo to sporočilo, sta trajala kar nekaj časa. Predvsem pri ostalih sodelavcih.
Za zgornje metode seveda ne dajem nobene garancije, čeprav se pri nas obnesejo. 🙂
Smo že poskusili od začetka, pa nam poraz niti ni dihal za vrat. Če ne bi verjel, da lahko ustvarimo dodano vrednost ali, po domače, “naredimo nekaj pametnega”, ne bi vztrajal. Poskusil bi nekaj novega. Večkrat pravim, da dokler se ti da delati (in če po možnosti še lahko izbiraš!), delaj tisto, v kar verjameš.
Delati samo zato, ker moraš ali ker nimaš druge ideje, naj bo samo začasna postaja, ne destinacija. Na srečo živimo v delu sveta, kjer si to lahko privoščimo; tega “nasveta” ne upam dati varilcem na pakistanskem pokopališču odsluženih tankerjev.
Tilen: Gary Vaynerchuck je v svojem znamenitem nastopu rekel:”There’s no reason in these times, to do shit you hate. NONE.” 🙂
Primož: Gary je kul. Ampak ko sva prej ravno govorila o malih podjetjih: Gary je štartal iz 3M dolarjev prometa v 20 let starem družinskem podjetju. Njegov začetek je za marsikatero slovensko podjetje cilj. 😉 Kar pa seveda ne zmanjšuje njegovih dosežkov, idej in vrednosti energije, ki jo vlaga v družbene medije.
Navdihujoč in strašljiv občutek svobode in odgovornosti.
“Ne sekiri se, bomo že neki”. Ali po domače – ni predaje. 😉
Tilen: Mladi Aleš Lisac se tudi ne bi predal. 🙂
Primož: Ne vem, mogoče se stvari kaj spremenijo, če imaš 3 otroke in kredit. Nisem še tam. 🙂
Poslovno? Da smo firmo trmoglavo naredili na začetku recesije in preživeli. Da podjetja želijo sodelovati z nami. Da imamo z ekipo željo naročnikom pomagati do več posla – ne samo zato, da nato izdamo račun, ampak ker je to … dober občutek.
Tilen: Ali agencije pomagajo do več posla ali ustvarijo več posla?
Primož: Zanimivo vprašanje. V bistvu je res razlika. Agencije vsekakor pomagajo do več posla, ga pa ne morejo kar ustvariti iz nič (z občasnimi izjemami, ki presenetijo vse vpletene). Ali z drugimi besedami – če nimaš nobene ideje, kako tvoje podjetje prodaja, kdo so tvoji kupci, kakšna je vrednosti tvoje storitve/izdelka, si bolj kandidat za dobre consulting storitve, kot oglaševanje in marketing.
Praktični del
Tamala, lej, tkole je: a veš un jelen Sven iz Frozen? No, on rabi nekaj za jest, ker ga drugače zebe in striček Primož mu pomaga najt njegovo najljubšo hrano na internetu, da jo lahko kupi! Kul, a ne?
Če daš ljudem v mail velik gumb in napišeš “Kliknite tukaj”, bodo namesto na gumb precej več klikali na druge linke v mailu. Potrjeno z A/B testom.
Tilen: Druge linke? 1 CTA, Primož, 1 CTA! 🙂
Primož: Hej, morali smo testirat kaj se zgodi, če jih imamo več! 🙂
Če želiš prodati več, imaš samo dve možnosti: najti nove kupce ali prodati več obstoječim. Madwise ti pomaga pri zadnjih dveh in za to uporabi digitalno oglaševanje, marketinško tehnologijo in optimizacijo konverzije. Ker je vse to merljivo, boš točno vedel, kaj si za svojo investicijo dobil, kako se obnašajo tvoji potencialni kucpi in kje so priložnosti za izboljšavo.
Že na faksu sem bil v Društvu za marketing Slovenije oziroma njegovi študentski sekciji. Vmes sem se lotil še nekaterih drugih projektov in podobnih priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Networking zaradi networkinga meni osebno ni tako blizu – nič narobe z njim, seveda, a to ni moj stil. Vse ljudi, ki mi jim ni nerodno poslati maila tudi po 5 letih, sem spoznal skozi razne projekte in seveda občasne (študentske in manj študentske) celonočne odlome s kozarci v rokah. Neka “minglanja” po fensi dogodkih pa mi nikoli niso preveč šla in sem se nehal sekirat zaradi tega.
Tilen: Kako se v podjetju lotevate iskanja strank? 🙂
Primož: Pravijo, da je agenija običajno sama sebi najslabši naročnik. Pomagaš naročnikom, sebi pa ne. Se trudimo to popraviti s content marketingom, digitalnim oglaševanjem, dobro izvedbo projektov, da nas kdo kam priporoči, včasih pa koga kar pokličemo in povemo, da bi radi delali z njimi. Vsaj do sestanka skoraj vedno pridemo. Jeseni imamo še nekaj drugih planov.
Znanje in content marketing. Treba je pokazati, kaj znaš in kaj te zanima. Ljudje vedno zavijemo k naslednji bleščeči stvari, a to še ne pomeni, da jo tudi kupimo. Treba je vztrajati, spoznavati področje, na katerem delaš, postajati boljši in obenem prilagajati poslovno razvitosti trga, na katerem deluješ. Oculus Rift je morda blazno vroča stvar, a v Sloveniji narediti velik biznis iz tega ni najboljša stava.
Merljivost obnašanja ljudi. Super uporabno za marketing, ki se končno (spet) podaja na pot resne poslovne funkcije. In strašljivo za tiste agencije, ki si želijo še naprej prodajati meglo. Seveda podjetij ne zanima toliko obnašanje ljudi, kot to, kaj to povzroči – dvig prodaje, padec prodaje, pozitiven ROI, dobro investicijo, slabo investicijo …
Povezanost vsega. Pomisli – sediš na pisarniškem stolu, polomi se ti naslonjalo in Google ti že servira oglase za nove stole. Nekomu zveni kot Veliki brat, čeprav se meni to bolj zdi srečanje ponudbe in povpraševanja ob pravem času. Agresivno oglaševanje prihodnosti, kot ga prikazujejo old-skul filmi, je zgrešilo ravno v tem delu – vedno vsi predpostavljajo, da si oglaševalci želijo plačevati za masovno komuniciranje z velikimi neonskimi napisi ali projektiranje logotipov na oblake. Ne, oglaševalci si želijo plačevati za kupce. Če vas lahko nagovorijo takrat, ko si želite kupiti – kdo rabi neonske napise nad stolpnicami?!
Marketinška tehnologija. Pri dostavi oglasov je Google že povzročil revolucijo. Real-time bidding je temelj digitalnega oglaševanja. Pri ostalih aspektih marketinga pa se še vedno preveč zanašamo na Excelove tabele in maile. Tehnologija, kot je npr. marketing automation, je v svoji osnovi preprosta (piškotek in gremo), a izjemno močno prodajno orodje. Verjamem, da bodo prišle še boljše reči za obvladovanje digitalnega marketinga in doseganje rezultatov.
Tilen: Nekje si napisal, da verjameš v jezik potroščine in da je edini način, da potrošnik korporaciji nekaj pove ta, da neha kupovati njene izdelke. Kako lahko ljudje v teh časih v poslu kupujejo meglo? Zakaj še vedno kupujejo?
Primož: Ker ljudje nismo racionalna bitja. Rečemo, da želimo rezultat, potem pa nekdo prinese lepo aplikacijo in jo kupimo, čeprav ne vemo, kaj bomo z njo. Nič narobe s tem, takšni pač smo. Če bi bili popolnoma racionalni, ne bi nikoli nihče poskusil vreči koruze v ogenj in ostali bi brez kokic. Nekje sem prebral, da je povprečna doba “trajanja” ameriškega marketinškega direktorja 2 leti. V tem času mora nekaj narediti, ker potem menja službo (hote ali nehote). Ta logika ljudi sili, da imajo nekaj za pokazati v vseh letih dela, projekte, rezultate, “track record”, če hočeš.
Tudi v Sloveniji bolje uspevajo tista podjetja, v katerih hočejo ljudje nekaj narediti, ne samo nekaj delati. Ugibam, a rekel bi, da manjkrat nasedeš nekim vprašljivim novitetam, če ti je pomembno, kaj bo iz njih nastalo.
Stari agencijski rek pravi, da je vsaka agencija samo tri telefonske klice stran od katastrofe. Če dobimo te tri klice, jih pač dobimo. Najprej bomo šli na pivo, potem pa rekli:”Ok, kako lahko to naredimo boljše?” Vsak dan imamo več znanja in več razumevanja, kaj lahko dosežemo z digitalom. Digitalna agencija ni edina oblika, v kateri lahko uporabimo ta znanja.
Tilen: Ena izmed rdečih niti, ki sem jih opazil pri intervjujanju uspešnih podjetnikov je ravno ta, ki jo omenjaš. Tudi če mi propade podjetje, s svojim znanjem bom v 6 mesecih nazaj v sedlu.
Primož: Mislim, da kot podjetnik začneš razumeti, od kje pride denar za plače, kaj pomeni poslovni model, kakšna je razlika med poslom in delom, kaj resnično kupujejo kupci ter zakaj vsak nakup pravzaprav pomeni zaupanje. Ne le transakcijo, temveč kupčevo (za)upanje, da bo njegovo življenje/podjetje zaradi tega boljše. To so razumevanja, ki ti pomagajo pri čemerkoli, česar se lotiš.
Hitreje bi se obrnil. Predolgo smo vztrajali v nekih storitvah, za katere smo vedeli, da nas ne “drajvajo”. Ne samo, da je bila njihova vrednost težko dokazljiva, še sami nismo povsem verjeli vanje. Ko ugotoviš, da si našel pravo stvar oz. nekaj, kjer lahko pokažeš svoje znanje in imaš željo postati boljši v tem, si že na pol poti.
Druga polovica je dejansko narediti zadeve. Pri slednjem smo bili malo … počasni. Preveč razmišljanja, premalo akcije. Kar je žal še precej pogost pojav v Sloveniji – veliko cincanja in mozganja, vse dokler se ne začne res muditi.
Tilen: Zakaj misliš, da je premalo akcije precej pogost pojav v Sloveniji? Česa se bojimo?
Primož: Dejansko ne vem. Bi rekel, da ljudi zaradi strahu pred izgubo službe ali jezo direktorja skrbi, da bodo naredili napako in potem najraje ne naredijo nič, čeprav morajo biti to precej čudna podjetja. Druga opcija je pač neodločnost – ne znamo si postaviti meril, po katerih bi izbrali smer in se je potem vsaj nekaj časa držati ter prevzeli odgovornost zanjo.Tako raje mencamo, dokler ena pot ne odpade in izbire niti ni več. Edino, kar se mi ne zdi verjetno, je lenoba; nekako se mi ne zdi, da bi bili posebej len narod.
Znanje. Na trgu je preveč predvidevanja; vsi predvidevajo, da imajo podjetja čas za izobraževanja, zaposleni čas za poglobljena razmišljanja, projekti dobre plane itd. No, ni čisto tako. Podjetja imajo ogromno dela s preživetjem in lastnim poslom; obvladovanje npr. digitalnega marketinga ni ravno prioriteta.
Zato je kot zunanji izvajalec potrebno pokazati znanje in ga tudi brezplačno deliti. Odpraviti predvidevanja, da naročnik “že ve, kdo je dober in kdo ne”. Ne ve, ker nima časa in energije doktorirati iz ponudbe na trgu.
Dobro ekipo, znanje in fokus na poslovne rezultate naših naročnikov. Predvsem slednje je še precejšnja redkost v naši industriji; vsak zna naredit nekaj lepega, “kreativnega” ali zakupiti oglase, pri rezultatih pa se stvari malo zataknejo. Imamo pa seveda nekaj zelo dobrih konkurentov – slava jim.
Moral bi še hitreje razvijati nove ideje in ne dopustiti, da je kovačeva kobila kadarkoli bosa. To ni dobra praksa in vsakdo, ki reče “ah, to ne pride na vrsto” nima razščiščenih prioritet. Zdaj veliko vlagamo v to. Kdo bo kupil drago obleko od razcapanega krojača? Ali hi-tech IT opremo od firme, ki ima spletno stran iz leta 2001? “Walk the walk”, kot pravijo Čezlužniki.
Manj? Malo za hec – manj bi moral biti ciničen. To človeku naredi preveč let oglaševalske panoge. Se počasi odvajam; cinizem je preveč razširjen, da bi še bil zanimiv. 🙂 Še dobro, da smo zdaj na križišču prodaje in digitalnega marketinga, kar je bistveno bolj navdihujoča lokacija od oglaševanja.
Za karkoli, kar ni core naše firme. Naš cilj je pomagati naročniku doseči poslovne rezultate – ne morem najeti nekoga zunaj in reči “zrihtaj rezultate!”. Z veseljem pa sodelujemo z zunanjimi sodelavci – niti niso izvajalci, saj nočemo da samo “izvajajo” naša navodila, temveč prinesejo svoje znanje in ideje – katerih znanja potrebujemo. Včasih design, včasih UX, včasih kodiranje, včasih …
Tilen: Kako ne? Agencije v tujini to počnejo vedno znova. Recimo na področju optimizacije, ko obstajajo celo specializirane t.i. “white label SEO” agencije. 🙂
Primož: Ah, saj veš, tam zunaj se cedita med in mleko, tule pri nas pa le sline … 🙂
Večerno basanje z burgerjem v Tokyo Pikniku, nadležen komar ali obujanje nostalgije na Nintendo čase z buljenjem v ročno konzolo, dokler ne gledam postrani. Vse troje preverjeno ob treh zjutraj. Poslu ne pustim, da me ohranja pokonci – treba se je naspati, drugače ne moreš delati.
Kdorkoli misli, da bo lahko delal več, kot konkurenca, je naiven. Koliko časa boš npr. delal, če konkurenca dela 24 ur? Treba je delati bolje, hitreje in pametneje. “Delati več” je kratkoročna taktika, ki zagotavlja kratke šprinte, na dolgi rok pa slabo voljo, izgorelost in pomanjkanje navdušenja.
Manj, kot jih imam, več naredim. Omejitve časa so najboljši način, da so stvari narejene. Trenutno pa sem v pisarni po cca 10-12 ur na dan.
Dragi sodelavci, ful bi bil vesel, če me ob vrnitvi ne pričaka stečajni upravitelj ali izterjevalec s kijem. Takisto bi bilo fino, če me bo moja miza še vedno čakala in bodo omare brez nalepke “Zarubljeno”. Sploh fantastično pa bi bilo, če 1) še naprej navdušujemo naročnike, 2) jim pomagamo pri rasti posla in 3) se imamo ob tem fino. 1, 2, 3, bobri!
Preprosto – ker si moraš drugače sposojati od babice, da kupiš toner za printer. To ne pomeni, da si brez denarja, si samo brez … denarja.
- Začel bi z jasno definicijo problema, ki ga je sploh vredno reševati.
- Zgradil MVP digitalno rešitev tega problema in
- 450€ porabil za pridobitev prvega kupca …
S preostalimi 50€ bi ga peljal na kosilo in vprašal, zakaj se je odločil zame in kaj se mora zgoditi, da me priporoči 5 prijateljem.
Sprostitvena runda
Zelo lepo bi ga prosil, če se lahko za trenutek spravi v hladilnik, da preverim, če ostane še kaj prostora za žirafo.
Tistega plišastega samoroga iz Despicable me. Zakaj? He’s so fluffy!!
Priročnik za uporabo sekire ali zakaj se najboljše stvari zgodijo, ko se nehaš sekirat. Štartam na nišo, mogoče bi bil uspešnica med študenti gozdarstva.
Sem že superjunak. Sem Davkoplačevalec in rešujem državne bančnike, managerje in politike pred prevzemanjem odgovornosti. Če bi kaj zaleglo, bi bil Supervolivec. Reševal bi davkoplačevalce pred državnimi bančniki, managerji in politiki.
Kaj si mislim o podjetniškem mentorstvu. Ker je to kar popularna tema, tudi v vsakem podjetniškem intervjuju je govora o mentorjih. Če si moram odgovoriti – ravno zadnje čase sem morda prišel na točko, ko končno vem, kakšna je korist mentorja (zame in zanj). Prej nisem videl pravega smisla v tem; očitno se moraš srečati s pravimi vprašanji.
Tilen, zakaj po več kot enem letu nisi obupal, da bom odgovoril na vprašanja (hvala, btw)?
Tilen: To je v bistvu zame zelo preprost odgovor.
- Ker nikoli ne moreš vedeti, kdaj ti bo lahko kdor koli prinesel kakršno koli sodelovanje. Sedaj ali čez 3 leta. Ljudje v povprečju delajo veliko napako, da se povezujejo predvsem s tistimi, ki jim lahko direktno kakor koli pomagajo. In potem se čudijo, ko ni rezultatov.
- Ker mislim precej podobno kot Gary Vaynerchuck:” I care about depth, not width.” Se pravi, meni je irelevantno ali imam 500 obiskovalcev na stran na dan. Meni je pomembno, da imam tesne odnose s tistimi, ki jim ni vseeno. Globina, ne širina.
Pomagaj mi narediti narediti “reality check”. Kje narobe razumem trg, kje narobe razumem potencialne kliente, kje narobe razumem zaposlene v podjetjih, kje narobe predstavljam vrednost svojega podjetja, kje je razlika med mojo idejo in njenim razumevanjem na trgu? Včasih se ti zdi, da delaš vse prav, pa ti nekdo v 5 minutah pokaže tri velike luknje v tvoji ladji. Zunanji pogled in “consulting” je zlata vreden, čeprav pogosto udarec za ego.
Tilen: Primož, postregel si nam z izjemnimi odgovori in vem da so bralci GR8 odnesli veliko koristnih informacij. Želim ti veliko uspehov s tvojimi projekti!
Dodaj odgovor