45: Petra Škarja, pisateljica in motivatorka

Petra Škarja je podjetnica, predavateljica in pisateljica. V zadnjem letu je razburkala slovensko javnost s svojima knjigama Česar nas niso naučili v šoli in Ameriški miljonarji so spregovorili. Marsikdo jo prepozna takoj, ko prebere naslednje besede “..skodrana predavateljica s hecnim priimkom…”.

Priznam, da sem kar odlašal s tem intervjujem, ker sem preprosto vedel, da bo fenomenalen (vsi se na trenutke bojimo uspeha #samovčešnostpress). Petra je izjemna ženska, saj se te iskreno dotakne. Je ena tistih, ki diha pozitivno energijo. Just do it.

Več v intervjuju.

Osebna misel
»Vesolje nam ne bi posadilo sanj v naša srca, če nam ne bi dalo tudi moči, da te sanje uresničimo.« Albert Einstein

Poslovni neuspeh
Katerega ti povem? Če naštejem vse, ne bo tole spadalo pod »povzetek«. Trenutni posel Prodaja knjig (Česar nas niso naučili v šolah in Ameriški milijonarji so spregovorili) ter predavanja na to tematiko.

Spletni vir, ki ga uporabljaš vsak dan
Ne boš verjel – Facebook. 🙂

Katero knjigo bi mi priporočila v branje?
Ameriški milijonarji so spregovorili. Odlična knjiga, premika miselnost. 🙂 Poleg te pa še Umetnost preprostosti (Dominique Loreau) in Premagaj hudiča (Napoleon Hill).

Kje te lahko kontaktirajo?
Na osebni mail: petra.skarja@gmail.com. In nikar preko FB, ker tisto ponavadi nekako nehote spregledam …

Kdo sem? 5ra – skodrana predavateljica s hecnim priimkom, zaljubljena v naravo in potovanja. Tudi avtorica dveh knjig: Česar nas niso naučili v šolah in Ameriški milijonarji so spregovorili. Sicer pa oseba z izjemnimi sanjami, željami in pravljično podobo sveta, ki verjame, da lahko spreminja svet na bolje. Preveč pocukrano? 🙂
Tilen: Niti najmanj. Gre za izjemno dobro zastavljen tagline, ki si ga ljudje zapomnijo. Tu bi zopet omenil Garya Vaynerchucka, ki ima filozofijo, da je danes pravzaprav vsako podjetje tudi lastna medijska hiša. Konkretno pri tebi je zelo hitro moč ugotoviti, da v 95% intervjujev začneš s podobno predstavitvijo. In tako ne postajaš le uveljavljena predavateljica, temveč blagovna znamka, ki jo ljudje hitro prepoznajo.
Petra: Ja, vidim, da se me ljudje po tem opisu zapomnijo. Kar ne more biti slabo, a ne? 🙂 Sicer verjamem, da moraš danes biti unikaten, malo samosvoj in poseben, da te sploh opazijo. Šele ko te opazijo, se lahko prepoznajo tvoje kvalitete, delo … In opis, ki ustreza tebi in zgolj samo tebi, je pomemben del tega.

V OŠ sem bila ponavadi tisti pogajalec v ospredju, ki se je »zdilal«, da smo prestavili kontrolo nalogo. Ali pa da smo dobili kakšne športne treninge med poukom (da smo lahko manjkali pri matematiki). Prva poslovna, kjer je bil vključen denar – z očetom sem hodila na delo, je zidar. In uf, on je bil šele trd pogajalec pri plačilu … 🙂
Tilen: Poznam podobne primere iz svojega življenja. 🙂 Mi lahko poveš en konkretni primer pogajanja, če je npr. zahteval 1000€, nasprotna stran pa je trmasto vztrajala pri 600€?
Petra: Uf, glede na to, da (priznam), je v skoraj da vseh pogajanjih zmagal oče, mislim, da nisem pravi naslov, da bi druge učila o pogajanjih … Tu se moraš še veliko naučiti, imaš ti kakšen nasvet zame? 🙂 Se mi pa zdi, da je glavna stvar, ki odloča o tem, kdo bo zmagal v pogajanjih ta, kdo koga bolj rabi. Kadar nisem »vezana« na »nasprotnika«, ga torej ne »potrebujem« nujno, potem zmagam v pogajanjih ali pa izgubim posel, nikoli pa ne izgubim v pogajanju.

Tam pač postaviš ceno, odločno in suvereno poveš, da je to to, naj sprejme ali ne, mu namigneš, da ga ne potrebuješ nujno, potem pa počakaš. Če še vedno vztraja pri svoji ceni, sama odidem. Zgodi se, da pridejo nazaj in sprejmejo mojo ponujeno ceno ali pa sploh ne sklenemo posla.

Aja, še nekaj vem, da je super pri pogajanjih, a se še učim … TIŠINA. Ko vprašaš za ceno, bodi tiho. Ko on odgovori, bodi še kar tiho. Če vztrajaš v tišini, se skoraj vedno zgodi, da oni sami začnejo opravičevati ceno, celo že sami znižajo … potem bodi pa še malo tiho … 🙂 Vem, da to deluje, a v praksi mnogokrat težko to naredim. 🙂

Joj, Tilen, teh imam pa zadnje čase toliko, da sploh ne vem, katerega bi izpostavila … Naučila pa MNOGO iz tega! Res ogromno. Zato sem zelo hvaležna tako za uspehe kot tudi za vse te neuspehe. Predvsem sem se pa naučila, da je življenje na koncu vedno pravično. Včasih mora le preteči določen čas. Več ko imaš uspehov, več je padcev in obratno. Jin jang. 🙂

Če vseeno izpostavim enega – pred 4 meseci sem čez noč izgubila vse – dolgoletnega partnerja, skupne stvari, katere sva gradila in za katere sva delala (2 stanovanja, hiša, potovanja …), njegovo podjetje, kjer sem pomagala in katero mi je bil vir zaslužka … torej vse.
Tilen: Nedavno nazaj na predavanju v Novi Gorici si omenila, da mediji poznajo, vidijo, kvečjemu 1% (tako je, 1% in ne 2%) tebe. Na tem mestu nastopam kot medij in bi rad dodal dodano vrednost za svoje bralke in bralce. Mi lahko poveš dodatni 0.1% tebe in omeniš nek neuspeh in kaj si se iz tega naučila, ki je nastopil po tvojem obisku Kitajske?
Petra: Ok, evo, boš prvi medij, ki tole izve: Takoj po prihodu iz Kitajske so se mi začele neke čudne zdravstvene težave … No, do zdaj sem zapravila že celo premoženje za mnogo strokovnjakov različnih področij (uradne in še več neuradne medicine), da bi ugotovili, kaj to sploh je … No, še vedno nihče ne ve, kaj je narobe, kaj šele, da bi zdravljenje kazalo pozitivne učinke…

Kaj me je to naučilo? Da zdravje JE najpomembnejše. Pred tem sem govorila, da so vsa področja življenja enako pomembna – družina, finance, zdravje, prijateljstvo … Zdaj pravim, da je ZDRAVJE res najpomembnejše. Če si zdrav, imaš vsaj neovirano možnost, da vsa druga področja urediš. Če si bolan, ne glede na to, kako blestiš na vseh drugih področjih, ne moreš popolnoma uživati v tem. In če nisi popolnoma zdrav in vitalen, na vseh drugih področjih ne moreš biti 100% …

Čutim, da imam toliko za dati svetu … da kar kipi iz mene … in vidim, da je čas pravi, da so ljudje želji nekoga, ki bo »povlekel« naprej, da ustvarimo »better place«. Vse je postavljeno tako kot je treba, da se to v kratkem tudi zgodi. 🙂 In ko mi kdo napiše, da sem ga inspirirala, da si je upal stopiti na pot, ki si jo je vedno želel, ali da kdo napiše, da je pri meni dobil nekaj inspiracije, da NI ODNEHAL … PRICELESS! 😀 Kako človek ob tem ne bi dobil navdiha … 🙂

Da nas vse še vedno preveč vodi ego. In da ima vsakdo v sebi nore sanje, ki so tako nore, da si jih ne upajo povedati naglas. Ker morda jih ne uresničijo …

Kaj pa vem, vprašaj jo. 🙂 Potem mi pa to povej, da vidim, kaj me ima za naučiti …
Tilen: Smisel vprašanja ni v tem, da prepoznaš tovrstne osebe, še manj ta, da se iz tega kaj naučiš in se tako potencialno prilagodiš njihovemu stanju duha. Smisel tega vprašanja je predvsem v samorefleksiji. Če te vprašam drugače, katera je morda tista tvoja lastnost, za katero bi si želela, da ne bi toliko krat prišla do izraza?
Petra: Naivnost. Površnost. Aja – kar me najbolj preseneča – baje delujem ljudem hladna, ostra, nečustvena. Nimam pojma, kje ga »biksam«, da tako izpadem, ker še zdaleč nisem to …

S procentom lastnega zadovoljstva in pristne sreče. Ter s količino časa, ki ga imam sama zase. In bodimo realni – v poslu merim uspeh s tem, koliko zaslužim oziroma kaj si s tem lahko privoščim (včasih veliko zaslužimo, a kar nič ne ostane … )
Tilen: Veš kateri je primarni finančni nasvet, ki ti ga bo marsikateri Američan povedal:“It’s not about how much you make, it’s about how much you keep.”
Petra: Se strinjam s tem, ampak je še en del … ne samo koliko zaslužiš in koliko ti ostane, ampak je tudi pomembno, kaj si vmes vse privoščiš in izkusiš. 🙂 Kaj ti pomaga, da veliko zaslužiš in ti veliko ostane, če pa vmes sploh nič konkretnega ne izkusiš, kar bi rad.

Najprej spusti svoj ego in bodi ponižen. Večina težavnih strank si v bistvu resnično želi le nekaj – da je slišana, da je pomembna, da dobi svoj »ego trip« (saj ni to tako slabo). Če jo razumeš, potem ji to pač daš – sebe postaviš v ponižen položaj, spustiš svoj ego in njo postaviš v položaj najbolj pomembne osebe v tistem trenutku. Ja, včasih je to težko narediti … Ampak, če to narediš (iskreno!), se skoraj vedno situacija reši in se na koncu celo ona opraviči, da ni tako mislila …

Ampak mora biti pristno, nikakor zaigrano … – nekako ljudje to začutijo. Igranje danes »ne pali« več. 🙂 Moraš si res želeti razumeti njo, kaj so njeni strahovi in kaj bolečine, da je tako odreagirala.

Pogovorim se sama s sabo, si veliko tudi pišem. Ko je vse na tleh, vzamem računalnik, odprem mapo »dnevnik« in se pogovarjam … Tako si uredim misli, razmislim, pogledam situacijo »od zgoraj«, kar je velikokrat že dovolj za začetno motivacijo. Za prvi premik. Ko se pa enkrat premakneš, pa kar gre naprej. Sicer grem po motivacijo velikokrat v naravo, grem v gore, velikokrat grem tečt … in potem spet na delo.

Šla bi na dopust za vsaj en teden. Potem bi se pa odločila kako naprej.

SVOBODA! 🙂 Sploh mi je pa všeč, da imam proste roke glede kreativnosti, ustvarjalnosti. Če se mi porodi neka ideja, potem to lahko izpeljem in ob tem prevzemam vso odgovornost. Ne predstavljam si, da bi kdaj v življenju morala spraševati nadrejenega ali lahko sprovedem nek projekt, ali lahko testiram svojo idejo … groza.

Če me nekdo da v nek sistem, kalup, pravilnik, karkoli omejenega, se počutim, kot da umiram na obroke. In podjetništvo mi da prav to svobodo, neomejenost na več področjih (finančno, kreativno, časovno, lokacijsko …).

KISS – Keep It Simple, Stupid.
Tilen: Ti povem še enega na to temo, ki ga je rekel Mark Twain:”I didn’t have time to write a short letter, so I wrote a long one instead.” 🙂 Osebno načeloma ne verjamem toliko v neke “nacionalne vrednote”, pa vendar. Ena izmed konkretnih razlik med državami, ki imajo razvit kapitalizem in tistimi, ki ga nimajo, je po mojem mnenju tudi razlika v načrtovanju in v aktivnosti. In Slovenci tu “šepamo”.

Preveč smo “izobraženi”, preveč razmišljamo, preveč načrtujemo in premalo stvari dejansko poženemo v pogon. KISS načelo je definitivno nekaj v kar moramo v poslu stremeti, saj zakompliciranih stvari kupci ne želijo. Vprašanje, ki se mi poraja, je naslednje. Misliš, da se Slovenci ne upamo lotili posla na ta način, ker nočemo biti “butasti” ali se nočemo lotiti tega, ker vemo, da je v bistvu tovrsten način velikokrat še težje izpeljati kot v začetku zakompliciranega?
Petra: Kaj pa vem, zakaj smo taki …. Ampak ja, se popolnoma strinjam s tabo, ko si rekel, da smo: »Preveč smo “izobraženi”, preveč razmišljamo, preveč načrtujemo in premalo stvari dejansko poženemo v pogon.« A je sploh pomembno razmišljati in ugotavljati, ZAKAJ smo taki, ali je bolje, da samo poiščemo načine, kaj in kako delati, da bomo bili še boljši? 🙂

In naučiti se (tudi) KISS tehnike, ko je to potrebno, nam bo zagotovo mnogokrat pomagalo … Res da ni priporočena vedno in povsod, sem pa prepričana, da jo Slovenci premalokrat uporabljamo.

Da sem se znala »izluščiti« iz primeža omejenih sistemov, ki od nas zahtevajo, da hodimo po poti, ki jo ONI zastavijo in tako postanemo neke energijske baterije, ki polnimo sistem, sebe pa praznimo … Težko je stopiti iz povprečja. Zelo težko. No, vsaj meni je bilo.

In ponosna sem prav na to, da sem zbrala toliko poguma, da sem stopila izven tega povprečja in izven od mene pričakovanih in zahtevanih smernic (hodi v šolo, bodi tiho in se uči, imej lepe ocene, dolgo študiraj, imej petice da boš zdravnica ali odvetnica, da dobiš dobro službo in ti ne bo treba delati, potem hitro najdi redno zaposlitev v državni službi, delaj do pokojnine …saj poznamo te zahteve in pričakovanja), in potem tudi ostala na tej poti.
Tilen: Sedaj si, kot rečemo, zadela “žebljico na glavico”. Sam pogosto mentoriram o tem, da moramo iti iz ustaljenih tirnic življenja, iz cone udobja, če želimo dejansko kaj spremeniti na svoji poti, bodisi osebni, bodisi poslovni. Dejstvo pa je, da se motivacija skriva v notranjih ali zunanjih vzgibih. Misliš, da je lažje, če te situacija prisili v spremembe in če vprašam drugače – misliš, da bi bila v tem trenutku zadovoljna s svojim življenjem, če bi se ti določeni dogodki v življenju odvili drugače?
Petra: Seveda je lažje narediti spremembo, če te situacija »prisili« v spremembe. Meni je to bilo olajšano, vem, in vesela sem za to. Največji problem je, ko mnogo ljudi situacija prisili v spremembo, a oni se še vedno ne spremenijo … ostajajo dol, na tleh in travmirajo, objokujejo dobljeno situacijo celo življenje in se nič ne naučijo iz tega, namesto da bi bili veseli za priložnost in spremenili življenje. Slišalo se bo klišejsko, ampak je tako zelo zelo res – vse se zgodi z razlogom.

In prav vsako situacijo smo MORALI dobiti, da smo bili zmožni priti sem, kjer trenutno smo. Tako da – ne, če bi se določeni dogodki v življenju odvili drugače, ne bi bila taka kot sem, tu kot sem. In zaenkrat sem zadovoljna s potjo, kjer sem. 🙂

Teta Petra piše knjige. Potem pa o tem govori drugim, k tovaršica. 🙂

Znaš več kot dovolj. Kot večina ljudi, vendar ti še posebej veliko. 🙂 V resnici vse že znaš. Samo najdi to v sebi. 🙂 Vprašanje je le, kaj od tega bi rad dal v prakso.

Preberi mojo knjigo (ti jo dam). Če ti bo všeč, če te bo kakorkoli »premaknila«, mi jo plačaj. Če ne, jo obdrži in se ti opravičujem, da sem ti jemala čas … Za podjetja: Prvi seminar pridem odpredavati brezplačno. Če vas navdušim, me najamete naprej. To je vaša garancija. Če ne, se vam zahvalim in nimate do mene nobene obveznosti. To drugo ponavadi deluje. 🙂

Zadnje čase namreč dosti predavam v podjetjih zaposlenim (ne vodstvenemu kadru, ker njim, bodimo iskreni, nimam kaj dati, jih kaj veliko naučiti), ker si delodajalci želijo, da bi zaposleni vsaj malo dojeli in osvojili mislenost, o kateri govorim v knjigi Ameriški milijonarji so spregovorili.
Tilen: V knjigi pravzaprav naši družbi nastavljaš ogledalo, ko praviš, da naj delavci vedo, da podjetje ni neusahljiva vreča denarja in da mora vsak posameznik nekaj doprinesti podjetju, da si zasluži plačilo. Moje osebno mnenje je, da je stvar malce bolj komplicirana kot se kaže. Mislim, da to precej bolj velja za podjetja, ki s svojimi zaposlenimi ustvarjajo resnično visoko dodano vrednost za trg.

V tovrstnih podjetjih se dejansko “pozna” potem, ali je dodana vrednost na zaposlenega 25.000 ali 35.000€. Vprašanje je, kolikšna je odgovornost lastnika v podjetju, katerega dodana vrednost je npr. 5000€ in se niti ne pozna ali se bo delavec tam “pretegnil ali ne”. Potem je tu vprašanje ali denar sledi tako vzponom kot padcom v podjetju. Teh primerov je še ogromno. Omenjaš tudi, da naj delavci vedo, da je nenadomestljiv zgolj in res samo lastnik.

Tukaj po moje dostikrat pride do t.i. “catch 22”. Recimo da to velja pri velikosti podjetja do 30-50 ljudi. Michael Masterson v svoji knjigi Ready, Fire, Aim govori o tem, da je pri večjemu podjetju ta strategija (mentaliteta) lahko zelo nevarna za nadaljno rast in je dejansko nujno, da se lastnik “umakne” iz podjetja. Kakor koli že – ko potegnem črto, se s tabo strinjam in težava je po moje predvsem v nepravi tržni miselnosti. Kakšno je tvoje mnenje okoli tega.
Petra: To bi lahko na dolgo in široko razpredala … Reciva tako – prepričana sem, da biti podjeten ne more škoditi nikomur, ne glede na to, kje je in kaj počne. Kaj pomeni biti podjeten, je malo navedeno v teh zgodbah v knjigi. Nasveti, ki so zapisani v knjigi, so zlata vredni za skoraj vsako podjetje. Ne pa za vsako.

In za vsak nasvet, ki je notri, se lahko najde kakšna izjema, za katero je bolje, da ne uveljavi. Ampak to so bolj izjeme, ne pravilo. V večini primerov (sploh za slovenska podjetja in slovenske razmere) sem prepričana, da ti nasveti v knjigi lahko pomagajo podjetjem in posledično tudi družbi kot celoti. Vsaj delodajalec pa sam ve, katere stvari iz knjige pa pri njemu ne bi prišle prav. Kot vsak človek je tudi vsako podjetje unikatno.

Podjetniki so tisti, ki bodo vedeli, kaj v njihovem podjetju potrebujejo in kaj ne. Tudi ko predavam na podjetjih za zaposlene, se pred tem usedemo z vsakim delodajalcem in skupaj določimo, kaj je smiselno predati na njihove ljudi, kaj pa raje ne.

Pride naravno … Sicer smo punce (Urša, Zorica in jaz) v ta namen celo organizirale dogodek 500 podjetnic, kjer je osnova prav to mreženje med podjetnicami.

Še enkrat – ne boš verjel, ampak prav Facebook. 🙂 Sicer pa sklop vsega. Najbolj mi je všeč, če pride kdo do mene na priporočilo nekoga. 🙂

Kaj pa vem … Itak ne moremo prihodnosti napovedati … Bom sproti videla kaj bo in če bo potrebno, se bom temu prilagodila. 🙂 Nisem močnejša od življenja in trendov, zato bom raje gledala, kako se jaz temu prilagodim, da ne glede na trend lahko ustvarjam, kar želim ustvarjati in kar želim dati trgu. Hvala bogu imam tako dejavnost, da si to lahko privoščim.

Se bom s tem ubadala takrat, 🙂 sicer se bo verjetno slišalo klišejsko, a vseeno verjamem, da če ne posnemaš drugih in greš svojo unikatno pot, potem beseda konkurenca nekako ne obstaja v tvojem slovarju … so samo ostali, ki počnejo podobno kot ti, vsak na svoj način.

Vsega bi se lotila še prej, hitreje, manj bi odlašala. A je verjetno že bilo prav tako, kot je bilo … Na koncu je vse z nekim razlogom, kajne?
Tilen: Just do it. Ko so te v nekem intervjuju vprašali, kako si pravzaprav prišla do uspešnih podjetnikov za tvojo uspešnico Ameriški miljonarji so spregovorili, si odgovorila, da si preprosto pisala elektronska sporočila. Odprla si imenik in pisala ljudem, ki živijo na Beverly Hillsu. Precej podobno delujem sam pri intervjujih s podjetniki.

Pogledam npr. na LinkedIn in kontaktiram. Uspešnost navezovanja preko 90%. Tukaj bi morda nakazal na dvoje, ki se loteva mindseta, ki ga imamo ljudje v povprečju. Prvič, da se nekaj zgodi, moramo biti aktivni, spraviti se moramo v pogon. In drugič – ljudje smo precej bolj dosegljivi, kot se zdi na prvi pogled.
Petra: JA! Res je! Ne morete verjeti, kako enostavno se pride do velikih podjetnikov (tudi v Sloveniji)! Preprosto napišite mail ali pokličite in v večini primerov dobite odgovor. Simpl. Nekdo (kdo neki) nam je »vcepil« prepričanje, da so »tisti na vrhu« nedosegljivi … In če ne uspe prvič, ne moremo reči, da se ne da priti do njih. To samo pomeni, da se PRVIČ ni odzval. Poskusi še enkrat. Pa še enkrat. Morda je pa spregledal mail.

Srčnost, iskrenost, pristnost. Neobrazložljivo mi je to, ampak je res – bolj ko si iskren, pristen, bolj te ljudje spremljajo in se ti približajo. Te poslušajo. Ko to imaš, je ostalo že narejeno.

Še sama ne vem … pač ustvarjam. Kombinacija vsega . Ljudje pa že morajo videti nekaj drugačnega, da pridejo na moj seminar in preberejo mojo knjigo. Verjetno bi morala vprašati njih, zakaj ravno mojo …

Več – svoje misli in občutja zlivati na papir. 🙂 That’s my job. 🙂 Manj – zabušavati na FB, internetu, na mailih. Zagotovo!

Uf, vse računovodske posle, obvezno! Sem verjetno ena najbolj nenatančnih oseb daleč naokoli … in ti papirji letajo v vse konce, se zgubljajo, se zamešajo … Nisem še našla načina, kako to popraviti pri sebi. Sestanek z računovodkinjo mi je hujši kot obisk pri zobozdravniku. 😛 Joj, se mi kar malo smili, ker ima toliko dela in skrbi z mano …

Aja, pa o tehniki, računalnikih in teh zadevah nimam pojma. Že za download enostavnega programa ali samo filma (vem, pravijo, da je enostavno) grem do računalničarja, da mi to naredi. Enkrat sem se lotila downloadanja filma in si naložila vso svinjarijo na računalnik .. ne, to mi pa res ne gre. 🙂

Uf, je ni stvari … če je, mora biti pa res nekaj posebnega … ponavadi zaspim med 22 in 23uro in se zbudim med 5-6ih zjutraj. Kar stalnica.
Tilen: Eden izmed pomembnih elementov uspešnega podjetnika, je definitivno urnik oziroma natančneje rutina. Ne glede na to, koliko razgiban dan imaš, na tvojem urniku definitivno je nekaj stvari, ki se jih lotiš ob določenem času, na določen način. Mi poveš kakšen specifičen primer tega? Recimo produktivnosti trik v smislu, da ne gledaš na maile vsakih 5 minut, ampak se ukvarjaš z njimi v paketih. Npr. poznam primere, ko odgovarjajo na maile izključno dvakrat dnevno.
Petra: : Ja, prva stvar, ki jo naredim zjutraj, ko začnem delati – računovodski posli (izdajanje, pošiljanje računov, plačila …)! Najmanj so mi prijetni, zato jih naredim najprej (pojej živo žabo, bi rekel Brian Tracy). Če tega ne naredim zjutraj, ponavadi sploh ne naredim tisti dan. Imam ločen mail, kamor pihajajo naročila različnih e-knjig ali kaj podobnega. Naprimer: brezplačna knjiga >> Če mi »vmes skačejo«, me samo motijo.

Zato sem se navadila, da tisti mail odprem vsake 2 dni in naenkrat to uredim. Aja, pa tale je dobra: Na Facebooku nikoli ne kliknem tipke DOMOV. 🙂 Facebook te hitro posrka notri … in kar naenkrat se zaveš, da ves dan visiš na FB, pregledaš vse objave, sproti osvežuješ, zasipan si z vsemi negativnimi popolnoma nepotrebnimi informacijami o vseh in vsem … in konec dneva nič konraktnega ne narediš, čeprav si ves dan za računalnikom.

No, zato sem sprejela odločitev, da nikoli ne kliknem gumba DOMOV. Odlična rešitev. 🙂 Včasih je sicer kdo presenečen, kako to, da nisem videla njegovih objav, kako da nič ne lajkam od drugih … no, tu je razlog. 🙂

Hecno, da ne znam odgovoriti … razmišljam, kaj je POTREBNO narediti … glede na to, da sem zdaj sam svoj umetnik, s.p. brez zaposlenih, niti ni takih nujnih zadev. Kolikor pač se odločim da naredim, toliko tisti dan je. Včasih nič, včasih 16ur. Ko se bom razširila in koga zaposlila, se bo to verjetno spremenilo.
Tilen: Potem definitivno razmišljaš v smeri, kot je npr. “regular job -> self employed -> business owner -> leader”. Kakšna je tvoja vizija rasti lastnega podjetja?
Petra: V bistvu, nisem si mislila, da bom kdaj tako razmišljala, ampak … všeč mi je, da sem sama. Zaenkrat. Verjetno bom čez leto, dve, pet drugače razmišljala, a trenutno si želim ostati sama in imeti popolno svobodo (krajevno, časovno in finančno).

V daljši prihodnosti bom verjetno imela eno ali dve osebi v podjetju, da uredita posle v obdobju, ko bom imela majhne otroke, ker si takrat želim biti veliko z njimi … in imela bi veliko otrok, tako da bom verjetno več let bolj odsotna 🙂 no, ampak, ne morem vedeti, kako bom razmišljala takrat, ko do tega pride. Pa odvisno tudi kaj bo delal partner – če bo imel svoje podetje ali ne, če bom lahko kaj jaz doprinesla temu podjetju ali ne …

Joj, na tole bom verjetno dobila veliko negativnih komentarjev in nestrinjanj: sem namreč mnenja, da je v partnerstvu moška poslovna pot vseeno pred ženskino, če sta oba podjetnika. Ne rečem, da mora biti tako vedno in povsod ali da bi se zavzemala za to, da bi to veljalo v celotni družbi – je zgolj popolnoma moje osebno mnenje za moje življenje. P.s.: Sicer sem jaz na tej poti, ki si jo zapisal, preskočila »regular job«. Nikoli namreč nisem bila v redni službi.

Ne pozabite – intuicija vedno ve, kaj je prava pot v tistem momentu. Poslušajte intuicijo, delajte s srcem in vedno s pozitivnimi nameni. Vse ostalo se poklopi. 🙂 Znate in veste vse, kar je potrebno, da bo podjetje stabilno in bo rastlo. Samo verjemite vase in radi imejte to, kar delate.

Da lahko nemoteno ustvarjaš, kreiraš in izkušaš življenje s polno žlico. 🙂

Najraje bi jih porabila za en teden dopusta na enem mirnem rajskem otočku, kjer ni turistov. Tam bi napisala novo knjigo ali pa dve, se napolnila z energijo in kreativnostjo ter se s knjigo vrnila domov. S prednaročili bi dobila toliko denarja, da bi ga dala tiskarju za prvo pošiljko natisnjenihi knjig, katere bi prodajala.

Sproti bi seveda organizirala seminar s simbolično vstopnino (prostor bi seveda dobila brezplačno) … torej bi podobno ponovila postopek, kot sem ga 4 mesece nazaj. Če je takrat delovalo, zakaj ne bi še enkrat. 🙂
Tilen: Ponavadi ljudje preveč kompliciramo. Ugotoviš kaj deluje in narediš še več tistega.
Petra: Res je! 🙂 Vedno sicer ne gre tako, mnogokrat pa. 🙂

Težko.

Najraje sebe, 🙂 ker pa nikakor nisem za igralsko vlogo, bi morda dala Seleno Gomez. Ne vem skoraj nič o njej, ampak na prvi pogled mi je bila cute, prisrčna, mlada in uspešna, unikatna in enostavna za zapomniti se jo. 🙂

Najmlajša avtorica svetovnih knjižnih uspešnic.

Superman, ker leti. 🙂 Vedno sem si želela znati leteti … Zaenkrat samo v lucidnih sanjah to prakticiram in je VRHUNSKO! 🙂

(Tilen dramatično): »Petra, povej nam, kaj je po tvojem mnenju SKRIVNOST USPEHA?« Ne vem, zakaj vsi sprašujejo v intervjujih o tej SKRIVNOSTI … Odgovor na to vprašanje: Ni skrivnosti, vse je več kot očitno in jasno, vsem pred očmi. Just do it, poslušaj srce in včasih izklopi um, imej pozitivne namene in deluj.

Kako si kaj? In pa: Kdaj bomo lahko prebrali intervju, kjer boš ti odgovarjal na ta vprašanja? 🙂
Tilen: Zdaj, ko imam za sabo ta intervju, sem izjemno dobre volje. Moje odgovore na vprašanja boš lahko prebirala, ko mi jih boš zastavila. 🙂

Kaj lahko storiš, da nam pomagaš v Sloveniji ustvariti podporno okolje za podjetnost? In da se bodo ljudje v Sloveniji zavedali, kako čudovito deželo imamo, da bodo bolj hvaležni, da bo na ulicah več nasmejanih obrazov, da se bodo pogovarjali več o rešitvah in sanjah in manj o problemih … ? No, to naredi prosim. 🙂

Tilen: Petra, postregla si nam z izjemnimi odgovori in vem da so bralci GR8 odnesli veliko koristnih informacij. Želim ti veliko uspehov s tvojimi projekti!