35: Mojca Gabrovšek, Gluv.me

Bivša lastnica trgovine vrhunskih igrač in drugih izdelkov za otroke in dojenčke Buši (v Slovenijo je pripeljala blagovne znamke kot sta Bugaboo in Maclaren), mati dveh sinov. Pravi, da je odziv trga tisti, ki je pomemben, ne ljudi, ki s svojim življenjem ne počnejo nič tveganega.

Več v intervjuju.

Osebna misel
Bodi kar si, saj so ljudje okrog tebe vsak v svojem filmu in vsak v svojem trenutku – zato se ne primerjaj. Tudi: “Either do or don’t. Don’t try.”

Poslovni neuspeh
Da še nisem prodala kakega svojega podjetja.

Podjetniški AHA moment
Že vrsto let sem čutila, da bom podjetnica – v Švici leta 2004 pa sem doživela AHA! To bo to moment. In odprla trgovino Buši.

Trenutni posel
Smo tik pred launchom spletne trgovine gluv.me. Čakamo še na produkte iz proizvodnje. Gre za ‘rokavičke’, kamor lahko spravite mobilni telefon, kartice, denar predvsem kadar športate, potujete, pohajkujete. Z drugimi poslovnimi partnerji pa smo v začetku razvoja produkta za profesionalne športnike.

Spletni vir
Google.

Trenutno bere
Avtobiografija o Zlatanu Ibrahimoviću

Kje jo lahko kontaktirate
mojca@3greenmartians.com ali pa gabrovsek.mojca@gmail.com

Sem podjetnica po duhu in delovanju, mati dveh sinov in čim bolj svobodna duša.
Tilen: Hitra spletna poizvedba pove o tebi, da si bila (si še vedno) aktivna v politiki, gospodarstvu, akademski sferi, poleg tega pa imaš še družino. Kaj torej nisi? 🙂
Mojca: V politiki nisem več aktivna, že kar nekaj let je tega. Akademski svet in gospodarstvo sta mi blizu in v obeh uživam, vsakega iz svojega razloga. Otroci me pa zemljijo.

Bodi to kar si. Dejal drugim, kot želiš, da oni tebi.

Delam stvari, ki me veselijo in se ne pustim kaj dosti motiti. Odziv trga je tisti, ki je pomemben, ne ljudje, ki s svojim življenjem ne počnejo nič tveganega.

Kolikor se da. Otroka zahtevata svoje, posel je (skoraj) enako pomemben – v smislu, da je treba določene stvari narediti, ker so drugi odvisni od tebe in tudi projekt. Če je treba stvari delati pozno zvečer ali bolj zgodaj vstati – je pač treba. Brez otrok bi bilo tako in tako življenje nesmiselno.

Da je večina ljudi nezadovoljnih s svojim življenjem, pa nimajo volje ali ‘jajc’ to spremeniti.

Kadar so stranke zadovoljne z našim produktom. In potovanja.
Tilen: Katera država te je do sedaj najbolj očarala…iz podjetniškega vidika…in katera iz kulturnega?
Mojca: Ne vem, če gre toliko za državo, mislim, da bolj za svobodo oz. doživljanje nekaj novega. Lani sem bila npr. povabljena na trodnevno jadranje s trimaranom, ki ga je kolega naredil več ali manj sam (s tem mislim, da ni bil kupljen, seveda pa so mu pri izdelavi pomagali drugi) – to je bil večji užitek kot kakršnekoli luksuzne počitnice. Jadrali smo po Hrvaški, a občutek, da si na barki, ki jo je z ljubeznijo in svojim znanjem nekdo sam naredil in s petimi prijatelji – neprecenljivo.

Ne vem, če ravno vzornika. Zelo rada berem avtobiografije in mi je všeč vsak, ki se ni vdal ampak je kljub vsemu vztrajal in uspel.
Tilen: Torej boš v prihodnosti napisala tudi svojo biografijo?
Mojca: Smešno je to, da upam, da jo bom res nekoč.

Nek neuspeh, ki vprašanje, če to v resnici je, je ta, da sem zaprla svoj Buši. Bilo je preveč vsega – hitra rast, velike oči in na koncu recesija. Sedaj v posel ne grem več sama in imam pri obeh projektih (različnega) poslovnega partnerja.
Tilen: Buši je bil v tistem času kar ena zgodba zase. Zakaj nisi ponovila te zgodbe – trg namreč dokazano obstaja?
Mojca: Res je, trg obstaja. Kar nekaj ljudi me je še leta kasneje klicalo za svetovanje, ker so želeli nekako ponoviti zgodbo. Napaka konkurence je bila, da niso takrat Bušija kupili in razvili poleg svoje ‘splošne’ ponudbe ‘high end’ ponudbe posebej. Naše stranke namreč niso želele kupovati tam kjer se prodaja vse; tudi prodajno osebje ne more istočasno prodajati nizko in visokocenovnih izdelkov – mentaliteta je različna (tako strank kot prodajnega osebja). Maloprodaja je izredno drag posel, poleg tega pa sem bila raje prisotna pri odraščanju svojih dveh otrok, kot da bi bila še vedno od 8-8 v podjetju. To je namreč potrebno, da zadeva teče. Moram pa priznati, da me zgodba včasih še vedno zamika, ker še vedno ni pravega high-enda, ‘konkurenca’ pa še vedno ne dela nič pretresljivega – rabim kapital. 🙂

Ko sem bila v Švici v trgovini za otroke (takrat sem imela nekajmesečnega sina). Ko sem videla česa vse v Sloveniji nimamo sem rekla: Ha! To bom počela!’. Registrirala sem podjetje in pet let vodila podejetje. V Slovenijo sem pripeljala cel kup blagovnih znamk: Bugaboo, Maclaren, cybex, Tiny Love, Tinti in še in še. Bila je res nora pot, polna adrenalina in užitka!
Tilen: Marsikdo ne ve, da je uvoz takšnih blagovnih znamk ne ravno preprosto dejanje. Kaj misliš kaj si naredila pravilno, da se je vse ujelo, kot je potrebno?
Mojca: Meni je bilo v bistvu zelo lahko – očitno je bil trenutek pravi. Konkurenci smo spulili kar precej blagovnih znamk. Če sem malo ‘žleht’, moram priznati, da sem ob tem neznansko uživala. Potem so pa oni, ko smo mi zaprli. Nekaj tujih poslovnih partnerjev sem dejansko vprašala zakaj mi in ne konkurenca, ki je bila neprimerljivo večja od nas in so odgovorili, da raje delajo z mano, ker sem jim bolj simpatična in se potrudimo za njhove znamke in še nekaj drugih faktorjev. Pri Bugaboo-ju smo imeli normo 8 vozičkov/mesec za obdržanje ekskluzive…no, prodali smo jih od cca 15 dalje.

Predvsem otroka. Pač zato, ker se ne morem 100% posvetiti delu, Kar je verjetno dobro. Delam na tem, da se preselim(o) v London, kjer je tudi podjetniška klima drugačna, predvsem kar se tiče mojih produktov.
Tilen: London osebno dobro poznam, tudi njegovo podjetniško klimo. Povej našim bralcev, katere so npr. tiste 3 konkretne stvari, ki diferencirajo podjetniško klimo v VB ali Sloveniji? Kar meni pade takoj na pamet, je npr. to, da te na začetku ne udarijo s takšnimi prispevki.
Mojca: Če se omejim samo na podjetje: registriraš ga po internetu za cca 50£, vsa administracija (davki etc) poteka po netu; prijazno te opomnijo kdaj je potrebno kaj oddati, podjetje je zelo enostavno tudi zapreti, brez stečajev in drugih norosti. Kar se tiče trga: trg je velik, dovzeten, ljudje so bolj pozitivni in spodbujajoči. Ta slovenska omejenost mi gre res že na živce.

Edini profesionalni izziv, ki mi je ostal je, da ustvarim podetje in ga potencialno prodam. To se mi zdi zanimiva ‘igra’ in bi se rada naučila kako to poteka. Produkt za športnike je že tak in me prav zanima kaj bo na trgu naredil.

Mislim, da dovolj. V glavi nimam posebnih meja.

To se tudi sama sprašujem. 🙂 Verjetno zato, ker nisem pripravljena delati samo zaradi denarja. Ker iščem pri projketih zraven še navdih in to, da me posel izpolnjuje – zgleda, da je cena ta, da še nimam toliko denarja, kot imam cilj v svoji (neomejeni) glavi!
Tilen: Zdaj veš, da bom vprašal – kakšen je cilj?
Mojca: 🙂 Bil je 5M€ na računu do konca svojega 40. leta. Moram pohiteti. 🙂 To je finančni cilj. Osebni mi je predvsem to, da se v življenju ne prilagajam preveč, da sem v glavi svobodna in da nisem povprečna.

Da sem preveč neobremenjena.

Uspešen je tisti, ki je zadovoljen s svojim življenjem. In predvsem sam s sabo. Uspeh se mi zdi tudi to, da ne odnehaš verjeti v svoje sanje in si pripravljen za njih delati toliko časa dokler je potrebno, da se uresničijo. Ali pa jih vmes zamenjaš, če vidiš, da ne gre. Z glavo skozi zid nima smisla – če nekaj ni, pač ni. Čaka te nekaj drugega.

Da jih poslušaš. V večini primerov nisti ti ‘kriv’ za težavo, izvor je drugje, ti pa si vmesni člen. Če si kriv za težavo, zadevo rešiš; če nisi, jim jo poskusiš rešiti. Če ne gre, se opravičiš.

Da verjamemo v skupen cilj in da se cilj po možnosti približuje. In s tem, da sem vedno dobre volje in za akcijo.

Mislim, da je pogum to, da opustiš posel, ko zabredeš pregloboko ali vsi kazalniki kažejo, da je bolje, da skočiš z ladje. Meni je bil Buši izredno ljub, še danes mi je žal blagovne znamke in strank, ki so nas imele rade in tudi mi njih. Težko je začeti znova. Druga možnost je pa vdaja in biti zaposlen do konca življenja. Ne, hvala.

Rada bi torej ustvarila uspešno mednarodno podjetje, živela ob morju in uživala v svojih fantih. The future is bright. 🙂 Po naravi sem nepoboljšljiv optimist, rada imam svoje življenje in velikokrat se vprašam, če se imam dobro. Že nekaj časa je odgovor DA.

Absolutno!

Ker je uporaben.

Osebno deluje najbolje in s tem tudi telefon.

Na podjetniški sceni sem že kar nekaj časa – razni dogodki so najboljši način. Ali pa CEED – center za podjetništvo. Tudi MBA ima svoje prednosti, predvsem res dobiš dolgoročne partnerje in znance, ki jih druži neka skupna rdeča nit.

Zadovoljne stranke so seveda TOP. Potem pa tudi znane osebnosti. Ljudje jim še vedno najbolj verjamejo.
Tilen: Katero znano osebnost bi pritegnila k svojemu izdelku in zakaj?
Mojca: Glede na izdelka, ki jih razvijamo: za GLUV kakšno znano pevko/pevca..čisti PR; za izdelek ProSS, ki bo namenjen profesionalnim športnikom pa kakšno nogometno zvezdo.

Internet stvari, pametni materiali.

hahahaha, poslovna skrivnost!
Tilen: Vprašam drugače, katera je tista stvar po tvojem mnenju, ki ponavadi botruje za propad posla?
Mojca: To je vedno zanimivo vprašanje. Mislim, da je tu primeren pregovor ‘The more you work the luckier you get’. Torej količina časa, ki ga vložiš v svoj projekt, potem pa še obvezna sreča in seveda poslovni partnerji, ki jih imaš ob strani. Mislim pa, da je beseda ‘propadel’ vseeno malo groba. Tako pač je, eni projekti/produkti gredo ‘skozi’, drugi ne. No big deal, lepše seveda je, če uspejo..predvsem za ego. 🙂

Ponavadi sem kar hitra, tako da me težko presenetijo.

Pri teh dveh produktih zaenkrat še nič, razen da enega imajo, ki je sicer slabši in dražji imajo pa distribucijsko verigo; drugega pa še delamo..
Tilen: Saj veš, kako stvari v poslu delujejo. Percepcija tega, kaj je dobro in slabo, je relativna. Ponavadi se izkaže da je marketing > kakovost. 🙂
Mojca: Jep, količina denarja, ki ga imaš na razpolago je zagotovo ključen dejavik. Tudi razmišljaš lahko potem drugače, saj si sfokusiran na projekt, ne na svoj obstoj. Seveda je marketing povezan s financami…Zagotovo pa najbolj kakovostni produkti niso vedno najbolj uspešni na trgu, tudi to ne, če si na trgu prvi.

V bistvu sem že začela ponovno; tokrat sem si istočasno s podjettništvom našla ‘službo’; tako da dokler produkta ne dasta nekaj od sebe oz. dobimo investicijo, je to to. Res ne bi mogla biti samo zaposlena, mislim, da bi me to kreativno čisto pokopalo.

Produkti so bolj prijazni do uporabnikov. Imamo svoj stil in se po potrebi prilagajamo. GLUV bo res luškan, tistih par sto uporabnikov, ki jih imamo so zelo zadovoljni s produkto, to je edina stvar, ki šteje.

Trenutno imam kar zmaksimirane resurse.

Ni toliko, da je škoda mojega časa, kot to kaj oni lahko naredijo bolje kot jaz. Jaz sem generalist, zato obožujem specialiste. Tiste, ki odlično opravljajo svoje delo, seveda.
Tilen: Katera je npr. takšna storitev? Poleg računovodstva? 🙂
Mojca: Občudujem dobre oblikovalce, saj je res lepo gledati kako produkt dobiva svojo obliko. Trenutno se razvija hardware za športno zadevo, z veseljem se pogovarjam in poslušam hardweraše, naučim se veliko novega.

Nič.

Naredim kadar je treba. Še nikoli nisem štela ur.

Vsi smo zamenljivi.

Seveda.

Sem.

Otroke pusti, da se razvijajo po svoje. Niso podaljšek tebe, so samostojne, pomanjšane osebe.

Na svojo izobrazbo, na Buši, na svoja dva otroka. Na to, da sem zadovoljna s svojim življenjem, čeprav je bilo potrebno narediti kar nekaj konkretnih sprememb, ko sem ugotovila, da mi ni OK. Živim svoje življenje in to mi je zelo pomembno.

Oboje je izredno pomembno. Eno brez druge ne gre. Saj veste, če veliko delate imate veliko sreče.
Tilen: Hmm, je to recipročno? Imate veliko sreče, če veliko delate?
Mojca: Kot rečeno že zgoraj – zagotovo, v pravem smislu. Najbolj mi grejo sicer na živce taki, ki neprestano ‘veliko delajo’ in zraven še jamrajo. Smo v letih, ko vsi veliko delamo in so what? Razen tistih, ki imajo že to srečo, da je podjetje že toliko zrelo, da so lahko več prosti; a običajno se izkaže da bodisi nimajo otrok bodisi delo z otroki opravljajo skoraj izključno njihove žene. Vsak ima pač svojo pot.

Sem podjetnica – to pomeni, da jaz opravljam s svojim časom in ne drugi meni. Svojim otrokom sem že velikokrat razložila razliko med tem, da si zaposlen ali da si podjetnik. Pluse in minuse ima oboje.

Jaz sem zagovornik dobre izobrazbe – imam doktorat in EMBA. Tako je naneslo. Mislim, da je vedno fino imeti zaledje – to pa ti da izobrazba.
Tilen: Če smem reči, ti si kar hardcore naravoslovec. Univerza v Ljubljani dosega kar dobre rezultate po raznih lestvicah. Toda ali lahko rečeš, da je univerzitetna izobrazba dobra izobrazba? Zakaj misliš tudi, da je večji del direktorjev Fortune 500 podjetij (oziroma milijarderjev) pravzaprav brez univerzitetne izobrazbe?
Mojca: Zunaj je tako velik trg, da se to malo porazgubi in roko na srce – poznamo le peščico tistih ‘brez’ izobrazbe, za nekatere sicer mislimo, da je nimajo se tudi izkaže, da jo imajo. Moje osebno mnenje je, da ti izobrazba da varnostno mrežo – če ti podjetništvo ne uspe, imaš še vedno papirje na zalogi. V nasprotju z mišljenjem nekaterih, ki me poznajo in so bili razočarani nad tem, da nisem nadaljevala akademske kariere – velikokrat mi je prišla moja izobrazba zelo prav. In mi je ni žal. Tisti, ki so uspeli s svojim znanjem in idejami ponavadi kar imajo izobrazbo – že to, da si dovolj brihten, da si Harvard dropout ti nekaj pove. 🙂

Hudič je v detajlih (pri financah, npr.).

Vprašaj me čez 6 mesecev.

Nič posebnega.
Tilen: Kot ženska izobrazbe, poznaš veliko kvalitetnih akademskih spletnih virov, do katerih se dostopa brezplačno. Mi poveš en primer?
Mojca: Za akademske spletne vire pomaga, če si član Univerze, Google pa kar dosti ve.

Ravno sem končala knjigo o Zlatanu Ibrahimoviću. Odlična avtobiografija za vse, ki smo/ste malo posebni. Sedaj iščem nov navdih oz. novo knjigo.

We’re not just GR8 we’re the best!

Avio karta London.

Tilen: Mojca, postregla si nam z izjemnimi odgovori in vem da so bralci GR8 odnesli veliko koristnih informacij. Želim ti veliko uspehov s tvojimi projekti!