Foto: Andreja Jernejčič
Moji dve cimri rutinirano smrčita. Obe, prava mala nočna simfonija. Ura je pol dveh zjutraj. Ne morem se odločiti ali naj se zvalim iz postelje in odcapljam do hotelskega lobija ali poskušam zaspati. Po svoji stari navadi vzamem v roke telefon in začnem brskati po internetu. Takrat sem prvič naletela na popotne blogerke, ki svoje delo odlično opravljajo. Njihovi blogi so sčasoma začeli prinašati dobiček in sofinancirati njihova potovanja. In če zmorejo oni, zmorem tudi jaz.
To je bilo pred letom in pol v Bruslju. Takrat sem prvič resno začela razmišljati o tem, da naredim nekaj svojega. Da končno združim vse svoje konjičke, hobije, znanje in začnem s svojo spletno stranjo. Začnem pisati blog.
To je zgodba o tem, kako je potrebno 10krat pasti, da se 11krat pobereš.
Blog? Danes ima že vsakdo svojo stran. Že vsak najstnik ima svoj blog in ta po vrhu vsega še hudičevo dobro zgleda. (Blog, ne najstnik). Enostavno sem potrebovala nov izziv. Kot že mnogi, sem se znašla na mrtvi točki. V svoji karieri sem se pridružila mnogim projektom, delo je bilo večkrat mizerno plačano ali pa sploh ne. Delali smo za skupno dobro, za skupen morebitni uspeh. Ali poraz.
Takrat sem delila svoje ideje, svoje znanje, predlagala izboljšave in se v okviru krovnega projekta lotevala novih mikroprojektov.
Na lastno pest sem naredila spletno stran za podjetje s katerim sem sodelovala in naredila strategijo promocije. Ob nastopu nove direktorice je le-ta ukazala takojšnje prenehanje spletne strani. Brez pojasnil, brez kakršnega koli prostora za dialog in debato, ali je v tretjem tisočletju smiselno medij prenesti iz tiskane oblike še na splet. Verjetno ne. Sicer pa kdo sem jaz, da bom govorila. Ona je le direktorica, ki ima 25 let delovne dobe in izkušenj (in nikoli ne pove kakšnih).
Pridružila sem se tudi drugemu projektu, ki je bil spletne narave. Spletna stran z zanimivimi vsebinami, lušnim dizajnom. Super družba, super ljudje in čudovite punce s katerimi sem delala. Z direktorico smo se dogovorili, da skupaj zagrabimo za delo. Ko bo rezultat tukaj (= dobiček) si ga delimo.
Zagrizli smo v delo, sprejela sem še dodatne naloge in odgovornosti. In se z vnemo lotila posla. Ker sem verjela v projekt, potrebovala pa sem nove izkušnje in nov izziv. Meseci so minevali, obljube o deljenju dobička pa so se oddaljevale. Da skrajšam še drugo zgodbo o neuspešnem sodelovanju: pridne punce smo delale zastonj, naši honorarji pa so ostali točno tam, kamor so prišli. Na računu naše direktorice, lastnice in vodje tega ˝projekta.˝
Pa sem pobrala šila in kopita. (Učimo se na lastnih napakah.) Še en neuspešen poizkus in še en zavožen projekt. Ampak enkrat mi bo že uspelo. Enkrat že. Če ne drugače, pa na svojem.
Po analizi svojih zadnjih podvigov sem se zavedla, da bo treba pljuniti v roke. Da bo počasi moral nastopiti čas, da začnem s kakšnim svojim projektom. Kjer ne bo vsevednih direktoric, ki delijo ukaze in te pokroviteljsko trepljajo po ramenih. Kjer ne bo direktoric, ki kot slovanske boginje delijo kruh in ribe med svoje podložnike.
Ampak zgolj lasten projekt, ki bo propadel zaradi mojih napak, ne zaradi neke notranje politike in ˝poslovne filozofije˝, ki je jaz itak ne bom nikoli razumela. Saj pa sem samo novinarka. Projekt, katerega morebitno slavo bom žela sama ali projekt, ki bo na celi črti propadel zaradi mene. Tako sem začela iskati možnosti, kako bi lahko pričela sama. Po številnih prebranih nasvetih je bilo jasno eno.
Najbolj zmagovalna kombinacija in predpogoj za uspeh je, da je tvoje delo tudi tvoja strast.
Morala sem torej združiti strast, znanje in izkušnje. Odločila sem se, da po zgledu številnih tujih popotnih blogerjev postavim lastno spletno stran. Ampak ne spletno stran, ki bo tukaj za mojo dušo in nekaj bralcev, ki jih sestavljajo sorodniki in prijatelji. Hočem tako spletno stran, ki trga gate. Ali z drugimi besedami, tako spletno stran, ki jo bom s časom lahko monetizirala. Če to zmorejo tisoči po svetu, zakaj tega ne bi zmogla še jaz?
Od žarnice, ki se je posvetila nad mojo glavo, neke novembrske noči v hotelu v Bruslju, do prvih resnih korakov mojega projekta je tako minilo že skoraj leto in pol. Ampak odločila sem se, to bom naredila. In naredila bom tako kot je prav. Tako kot delajo veliki.
Lažje rečeno kot storjeno, seveda. Ideja je zorela, res je, zorela je dolgo, predolgo. Eden od prvih nasvetov, ki mi jih je dal Tilen je, naj ne kompliciram. Naj se ne ukvarjam s podrobnostmi. Naj pač že neham enkrat komplicirati in naj že končno začnem.
Priznam, če ne bi spoznala Tilna in Andreja bi verjetno ideja še vedno zorela, saj je vendarle še toliko stvari, ki jih ne vem, ki jih ne znam. In zato je dobro, da imaš mentorja. Da ti pove, da je dovolj čakanja. Da je čas, da se začne resno delo. Učili se bomo sproti, na poti. In potem te potisnejo v morje.
Nekateri splavajo, drugi nekaj časa plovejo in nato potonejo. Ampak če bom potonila tokrat, bom potonila pod svojimi pogoji in zaradi svojih napak. Moj lastni projekt bo moja zmaga ali moj poraz. Ne nazadnje, druga stvar ki me jo je naučil Tilen je ta, da pred uspehom zagotovo pride tudi kakšen poraz. Ampak s skupnimi močmi se bomo lažje pobrali in odšli naprej.
Ste se tudi vi lotili kakšnega svojega projekta, ki je bil čisto vaš? Ali pa morda o tem razmišljate?