47: Manja Kristanc, učenje učenja in pomoč pri vzgoji

Manja Kristanc je podjetnica s poslanstvom, ki ga uresničuje že vrsto let – uči učenje. Nudi pomoč pri učenju in pri vzgoji. V kolikor potrebuješ obvladati svoj spomin, postati bolje organiziran, narediti dobre zapiske, se koncentrirati, jo le kontaktiraj. Med drugim izvaja program “Learning Expert”, s pomočjo katerega pomaga posamezniku, da se bolj učinkovito, hitreje in raje uči.

Omenja, da se ljudem v resnici nikoli ne mudi tako zelo, da ne bi imeli časa za to, da povedo celo zgodbo. In ona jo pove. Celo.

Pa še to (a.k.a. disclaimer). Je moja bivša sodelavka.

Več v intervjuju.

Osebna misel
Bogat je tisti človek, ki je zadovoljen s tem, kar ima.

Poslovni neuspeh
K sreči se zaenkrat s tem še nisem srečala.

Trenutni posel
Izvajam program Learning Expert – učenje učenja in pomoč pri vzgoji. Poleg tega prevajam in nudim tečaje angleške konverzacije. Sem tudi certificiran NLP coach, zato nudim tudi osebni coaching. S pomočjo prekaljenega strokovnjaka za marketing pa nudim tudi storitve s področja marketinga za manjša podjetja in samostojne podjetnike.

Spletni vir, ki ga uporabljaš vsak dan
Google, Facebook.

Katero knjigo bi mi priporočila v branje?
Mali princ.

Kje te lahko kontaktirajo?
mkristanc@gmail.com

Čisto enostavno: pomagam otrokom in odraslim ljudem pri doseganju njihovih ciljev. Pomagam jim na njihovi poti do sreče.
Tilen: Sliši se enostavno. Lahko potem to dela vsakdo? 🙂 Povej mi, katere so tiste tvoje lastnosti in sposobnosti, ki te “kvalificirajo” za tovrstno delo?
Manja: Opažam, da se zadnje čase veliko ljudi različnih izobrazbenih profilov loteva teme učenja in različnih oblik svetovanja na področju vzgoje in družinskih odnosov. Nekateri med njimi na primer poskušajo otroke prepričati, da je učenje povsem enostavno. Vem, da tega dela ne more kakovostno opravljati kdorkoli. Kot osnova je potrebna ustrezna strokovna usposobljenost, ki jo sama imam.

Vendar pa tudi to ni dovolj. Lastnosti, ki me odlikujejo so predvsem prijaznost, komunikativnost, empatija in seveda tudi predanost delu. Otrokom in mladim se znam približati, znam jih navdušiti, prepričati, da jih razumem. Šele potem, ko je vzpostavljen tak odnos, lahko steče prenos znanja. Na drugi strani pa s svojim znanjem in z omenjenimi lastnostmi zbujam zaupanje tudi pri starših, ki se odločijo za svetovanje pri meni.

Ko sem bila majhna in tudi kasneje v najstniških letih sem bila vse prej kot podjetna in poslovna. Vedno sem rada brala, veliko razmišljala. Posel in podjetništvo sta prišla kasneje, z odraslostjo.
Tilen: Branje in razmišljanje ni domena podjetnikov? 🙂 Vprašam drugače, kdo je zate podjetnik in katera je bila potem tvoja prva poslovna izkušnja v kasnejših letih?
Manja: Vsekakor sta tudi branje in razmišljanje nujni “sestavini”, če hočeš skuhati dober podjetniški obrok. 🙂 V mislih sem imela morda bolj to, da sem se ukvarjala z medsebojnimi odnosi, sama s seboj – v smislu introspekcije, ne egoizma. 🙂 Vse to mi je ostalo tudi sedaj, v odrasli dobi in tudi te sposobnosti so nujne, če hočeš uspeti kot podjetnik.

Podjetnik je zame oseba, ki točno ve, kaj so njeni cilji in jim zna slediti. Ima vizijo, zna poskrbeti sama zase, za svoj posel, za svoja delovna sredstva, prostore in se na zanaša na pomoč države, ki naj bi vedno in povsod poskrbela zanjo.

Vedno, tudi ko še nisem bila podjetnica, pa sem bila podjetna oseba. Vedno sem znala brez posrednikov kupiti, prodati ali najeti stanovanje. Že v gimnaziji sem inštruirala angleščino – to je bila sicer neprofitna dejavnost, pa vendar. Nekakšni začetki moje poti so se očitno kazali že zgodaj. V šoli sem bila pridna in uspešna, nisem pa bila “piflarka” in sem z veseljem pomagala sošolcem, ki jim morda pri kakšnem predmetu ni šlo najbolje. Pri angleščini sem pa pogosto najprej napisala svojo test, potem pa še za dva sošolca (tega profesorji sicer niso smeli opaziti). 🙂

Hm. No, kot sem že omenila, nudim tudi storitve s področja marketinga. Tako sem nekega dne v hudi naglici prevzela nalogo za izdelavo letaka za nek sejem. Ker ni bilo dovolj časa za daljši pogovor s stranko, se je po tem, ko sem imela že celo kreativno zgodbo sestavljeno, izkazalo, da je ciljna populacija povsem druga od tiste, ki sem jo predvidela. Tako smo zašli v še večjo časovno stisko. In kaj sem se naučila? Predvsem to, da se ljudem v resnici nikoli ne mudi tako zelo, da ne bi imeli časa za to, da povedo celo zgodbo.

Spoštovanje do znanja, ljubezen do učenja, želja pokazati otrokom, da je učenje precej več kot učenje za šolo.
Tilen: Pri tvojem odgovoru sem razmišljal, da smo pravzaprav skoraj “genetsko naravnani”, da v določenem življenjskem obdobju gledamo zelo podobno na določeno stvar. Recimo, sigurno je veliki večini mladostnikov “neko faktografsko učenje” muka in v tem ne vidijo neke dodane vrednosti. Ali pa npr. ko mlajšim govoriš o vseživljenjskem učenju, se ponavadi primejo za glavo v smislu:”Naredim osnovno, srednjo šolo in mogoče faks, potem je pa 16+ izobraževanja popolnoma zadosti.”. Meni je verjetno šele po 25 letu res zavestno prihajalo v glavo, da je vseživljensko učenje pravzaprav biti človek.
Manja: Ja, imaš prav. Določeni pogledi in stališča se preoblikujejo v odrasli dobi. Mladim sicer nikoli ne omenjam besede “vseživljenjsko učenje”, čeprav je že kar precej časa zelo “in”. Najbrž bi se jim zdela res “too much”. 🙂

Učenje jim poskušam predstaviti kot naraven proces v življenju, spomnim jih na to, kako je bilo zabavno, ko so bili še majhni in so poskušali splezati na drevo, metati “žabice” na vodno gladino, jesti z žlico in še milijon drugih stvari. Ves čas so se učili, pa sploh niso vedeli, da je to učenje, bilo je zabavno. Rada jim rečem tudi to, da je radovednost rojstni kraj učenja. Res je tudi, da se morajo sedanje generacije učencev učiti preveč dejstev in podrobnosti, manjkajo pa jim tista temeljna znanja, sidra, ki so res pomembna. To je stvar šolskega sistema, vendar na tem mestu ni prostora, niti časa za širši premislek o tem.

Ne upam si trditi, da vem, kaj drugi razmišljajo. Ljudje smo med seboj zelo različni.
Tilen: I dare you. 🙂 Človeštvo je vseeno precej podobno programirano (ne glede na to, koliko marsikateri trdi o naši edinstvenosti). Imamo enake osnovne potrebe. V kolikor živimo v neki skupni družbi, imamo neke skupne točke. Nakupovanje, pilates, meditacija, seks, hrana ipd. Če te vprašam precej bolj izzivalno – kaj je tisto, o čemer ti pogosto razmišljaš, pa ne da tega ne upaš povedati, ampak preprosto ne poveš iz takšnega ali drugačnega razloga?
Manja: Hmmm, ja… Če malo razmislim, sta to verjetno predvsem dve področji. Zelo redko se z ljudmi (celo z bližnjimi prijatelji) pogovarjam o politiki in o veri. To sta pravzaprav dve področji življenja, ki sta zelo intimni in zelo pomembni. Zakaj nimam poguma, da bi o njih govorila? Ko sem bila še zelo mlada, sem se pogovarjala tudi o tem. Kasneje pa sem opazila, da ljudje pogosto postanejo zelo ognjeviti, nekateri celo napadalni, kadar se ne strinjajo s stališči koga drugega. Zato se mi o teh temah enostavno ne ljubi govoriti.

Nikomur ne vsiljujem svojih pogledov, sprejemam in spoštujem dejstvo, da smo različni in vem, da je to ok. Pri veri in pri politiki gre za zelo kompleksen preplet vzgoje, izkušenj, prepričanj, vrednot, stališč, stereotipov. Vse to pa je je pri odraslih zelo težko spreminjati, kar vsekakor niti ni moj namen. Moto, ki mu sama sledim, je: “Live and let live!”

Pojma nimam. Ne družim se kaj dosti z osebami, ki me imajo najmanj rade. 🙂
Tilen: Precej podjetnikov, ki jih intervjujam ima zadržek pri temu vprašanju. Vprašanje je namenjeno predvsem tvoji samorefleksiji, da veš ne samo to, katere so tvoje močne točke ampak tudi manj močne. Te vprašam drugače – katera je tista tvoja lastnost za katero misliš, da bi jo vseeno lahko manjkrat “uporabila navzven”, saj bolj kot ne predstavlja oviro?
Manja: To vprašanje je res precejšen izziv. Le redki ljudje so tako neposredni, da bi mi naravnost povedali, kaj jim pri meni RES ni všeč. Saj veš, tako iskreni so lahko samo otroci. Odrasli, ki se imamo za dobro socializirane, si slabe stvari le mislimo, povemo jih morda še kakšni tretji osebi, tistemu, ki mu je namenjena, pa skoraj nikoli. Je to prav in dobro? Je in ni.

Dokler sem bila še v službi, sem včasih slišala o sebi, da sem nedostopna. Sama mislim, da ni tako. Res pa sem si po mnogih letih služb na različnih področjih naredila nekakšen kitajski zid, od katerega so se odbijale stvari, ki so me prizadele. Lastnost, ki bi jo rada spremenila pri sebi in se že trudim, da bi to odpravila pa je ta, da težim k perfekcionizmu. In to je slabo. Zdaj se učim, da je bolj pomembno delati, nekaj narediti, kot pa samo razmišljati o tem, da še ni dovolj dobro. Stvari so vedno lahko še boljše, a če jih ne damo od sebe, od tega nihče ničesar nima.

S številom lepih dni, ki jih preživim s svojo družino. Uspeh ni številka na bančnem računu.

Strpnost in ustvarjanje dobrega stika, saj na drugi strani želimo imeti prijatelja in ne sovražnika.

Zaposlenih nimam. Zame pa je motivacija to, da delam stvari, ki me zanimajo.

Vztrajala bi in poiskala nove načine za uspeh. Človek mora imeti domišljijo in biti iznajdljiv.

Svoboda v tem, da lahko delam stvari, ki me resnično veselijo. To je poklic, ne pa služba.

Delaj to, kar rad delaš in uspel boš!

Na svojo družino.

Z otroki se pogovarjam o šoli, z njihovimi starši pa o tem, kaj vse počnejo v njihovi družini.

Največ si zapomnimo takrat (menda kar 90 % snovi), kadar učimo druge. Za vsako minuto, ki jo posvetiš temu, da se dobro organiziraš, si prihraniš eno uro.

Poskrbim za to, da se tvoj otrok ali mladostnik v praksi nauči, kakšen način učenja je zanj ali zanjo najprimernejši. Učenje katerega koli šolskega predmeta je s tem znanjem hitrejše in bolj učinkovito, predvsem pa se zmanjša odpor do učenja.

Vzgojne probleme, ki lahko zelo načnejo dobre odnose v družini, rešujem skupaj s starši. Skrbno raziščem vsako težavo z vseh zornih kotov. Prav ta 360° obravnava mi omogoča, da hitro pridem do jedra vsakega problema in ga začnem praktično reševati.

Glede na mojo naravo in obseg posla mi za mreženje zadoščajo dobri prijatelji, zadovoljne stranke in Facebook.
Tilen: Zelo malo ljudi v poslu razmišlja o tem, da se bo premaknil do nekega horizonta in se nato tam “ustalil”. Ti dam eno prispodobo. Npr. imaš rada hitrost. Tvoj avto omogoča največjo hitrost 160 km/h. Dostikrat dosežeš to hitrost in potem gledaš na števec, kako se številke menjujejo. 162, 160, 162. Si ne greš kupiti hitrejšega avtomobila? 🙂
Manja: Zelo moška prispodoba! 🙂 Seveda. Mreženja se lotevam tudi tako, da ljudem, ki jih spoznam, povem kaj delam in jih vprašam, če so pripravljeni sodelovati z menoj, če imamo morda skupne cilje, če jim moje storitve lahko kaj koristijo. Včasih tudi v dobrodelne namene. Prav zdaj, ob koncu leta sem ponudila svoje storitve brezplačno. Ker je projekt šele v nastajanju, še ne želim omenjati uporabnikov mojih storitev.

Če si imel morda v mislih kaj drugega, kakšno redno obredno letno planiranje 20% rasti ali kaj podobnega, te moram razočarati – jaz delam tisto, kar rada in dobro delam in potrebujem le toliko, da lahko normalno in srečno živim. Jahte, vile iz marmorja in sodobni sužnji niso sestavni del normalnega in srečnega življenja. 🙂

Za sebe uporabljam tisto, kar je cenovno še sprejemljivo za samostojnega podjetnika – to je spletno oglaševanje z AdWords-i in FB oglaševanje. Od bolj tradicionalnih metod pa zaenkrat ostajam pri letakih, akcijskih popustih in nagradnih igrah. Seveda bi bila navdušena, če bi lahko imela televizijski oglasni spot ali pa jumbo plakat pred velikim nakupovalnim centrom, a proračuni za take kampanje pač rahlo presegajo finančne zmožnosti običajnega samostojnega podjetnika.
Tilen: Ali pri oglaševanju uporabljaš ROI (a.k.a. return on investment) v smislu, pridobivanja novih strank ali ti je v tem trenutku primarno bolj pozicioniranje na trgu? Zanima me tudi tvoje mnenje glede “klasičnih” načinov oglaševanja (letaki, jumbo plakati ipd.). Misliš, da imajo v današnjih časih, ko vsaka druga oseba strmi v telefon, še veliko vrednost?
Manja: ROI in marketing sta združljiva pojma predvsem v teoriji, v praksi pa ti bo vsak izkušen direktor, ki redno vlaga v marketing, priznal, da ne more točno povedati, kolikšen je bil ROI neke kampanje ali letnega vložka v trženjske komunikacije. Tudi jaz ti ne znam povedati, kakšen je ROI pri oglaševanju. Jasno je, da v spletnem oglaševanju danes lahko ovrednotiš vsak klik na izbrano ciljno spletno stran, vendar ti nihče ne zna zares povedati, koliko so bili vredni kliki, ki niso končali na prodajni spletni strani. Koliko je na primer vredno to, da je ciljna javnost zgolj seznanjena z mojo ponudbo, prodajno akcijo, storitvami? Saj veš, kaj pravijo – pri vsaki investiciji v marketing je pol denarja vrženega skozi okno, a nikoli ne veš, katera polovica denarja. Pomembno je, kaj nastane iz druge polovice.

Kar se letakov in jumbo plakatov tiče, sem prepričana, da bo minilo še precej let, preden bodo dokončno iz mode. Seveda danes verjamemo v spletno in mobilno oglaševanje, a kljub temu ne smemo vsega, kar razumemo pod e-oglaševanje, vzeti za boljše od klasičnega. Na koncu koncev ti tudi pri kreiranju uspešne kampanje še vedno najbolj pomagajo domišljija, kreativnost in izkušnje.

Ob vseh e-rešitvah, ki so na voljo, je ključnega pomena še vedno tisto, kar je v tvoji glavi. In ob vseh elektronskih marketinških »kanalih« je za nekatere produkte in storitve še vedno primernejši letak ali radijska reklama, kot pa plasiranje sporočila med rezultate iskanja ali plačana FB sporočila. Vsi smo bili na primer fascinirani s potenciali, ki so jih v posel pripeljale stvari, kot so QR koda, NFC ali »Augmented Reality Ads«, pa danes ni prav veliko kampanj, ki bi uporabljale vsaj eno od teh tehnologij. Tudi jaz uporabim QR kodo na letakih, pa je skoraj nihče ne poskenira.

Do nadaljnjega zato zagovarjam predvsem kreativnost, iznajdljivost in natančno pozicioniranje produkta na trg, tehnologijo pa zaenkrat razumem le kot »lifestyle« ene od ciljnih populacij.

Fleksibilnost, sodelovalno učenje, uporaba novih tehnologij in spletnih virov pri učenju, e-učenje, izzivi vseživljenjskega učenja.

Verjamem, da se to ne bo zgodilo.

Že prej bi se odločila za samostojno pot.

Vse, kar nudim, deluje. Ljudje so pametni in hitro ločijo med pravo storitvijo in prodajanjem megle. Trenutno se ukvarjam predvsem s tem, da najdem čas za vse, kar želim storiti in za to, kar želim še dodatno ponuditi.

Vsak ima svoje prednosti in slabosti. Konkurence me ni strah. Od dobrega konkurenta se lahko celo marsikaj naučiš. Moja prednost je v tem, da se vsakemu posamezniku 100 % posvetim in ga obravnavam pozorno in predano. Zame je moj klient predvsem nekdo, ki potrebuje in ceni mojo pomoč, ne pa nekdo, ki mu moram čim hitreje sprazniti denarnico.

Nimam občutka, da delam na nekem področju preveč, na drugem pa premalo. Delam vse, za kar menim, da je v določenem trenutku potrebno in kar ima prednost.

Najemam oblikovalce, tiskarje, ponudnike spletnih storitev in podobno. Danes je svet postal poln »oblačnih« storitev in tako včasih kar težko poveš, koga dejansko najemaš.

Huda ideja ali dober film & kava.

Zelo različno. V glavnem pa svojega delovnega časa ne merim v urah. Delo, ki ga zelo rad opravljaš, je del tvojega življenja.

Dragi moji sodelavci, odšla sem na dopust in tako ni več nikogar, ki bi lahko delal. Ha ha. Nimam zaposlenih, sem edina zaposlena v mojem podjetju.

Kar se mene tiče, je to precej samoumevno. Zaslužiš X, za položnice in hrano daš Y in za razvoj posla ti ostane Z. Če je Z=0 potem nihče ne bo vedel, kaj delaš. Če je Y < X potem tega, kar delaš, ne boš več delal dolgo. Torej moraš skrbeti za to, da je X=Y+Z.

V Sloveniji s 500 EUR ne moreš začeti nobenega legalnega posla, saj je ta znesek precej blizu strošku, ki ga imaš že prvi mesec s prispevki za socialo in akontacijo dohodnine. S tem denarjem bi se morda dalo vzgojiti nekaj zelenjave in jo prodati na tržnici, ali pa posneti amaterski video za Kickstarter.

To se naredi tako: odpreš hladilnik, vzameš ven žirafo, daš slona v hladilnik in zapreš vrata. 🙂

Cate Blanchett, ker zlahka predstavlja zelo različne like in je po mojem mnenju odlična igralka.

Vse življenje je učenje.

Peter Petrelli (Heroes).
Tilen: Katere so tiste njegove lastnosti, ki te prepričajo?
Manja: Peter Petrelli ima sposobnost, da absorbira, oziroma prevzema sposobnosti drugih oseb, ki jih sreča. Ta lastnost se mi zdi super, saj uteleša učenje po metodi modeliranja. Gre za to, da je pomembno, da se znamo učiti od tistih, ki so na nekem področju najboljši.

Pozabil si vprašati, zakaj je žirafa v hladilniku.
Tilen: Pravzaprav si ti pozabila odgovoriti na lastno vprašanje. 🙂
Manja: Žirafa je v hladilniku zato, da bo spoznala slona. 🙂

Kako ti uspe uskladiti službo, podjetništvo in družino?
Tilen: V teoriji je odgovor izjemno preprost:”Kjer je volja, tam je pot.” V praksi pa je to precejkrat “potiti krvavi pot”. Sam trdno verjamem v kombinacijo 4 elementov, ki služijo tudi pri mojem coachingu: postavljeni cilj + motivacija + rutina + produktivnostna orodja.

Tilen: Manja, postregla si nam z izjemnimi odgovori in vem da so bralci GR8 odnesli veliko koristnih informacij. Želim ti veliko uspehov s tvojimi projekti!