55: Klavdija Novak, trenerka poslovnih veščin

V intervjuju se spustiva v podrobno debato okoli upravljanja s časom in postavljanja ciljev.

Njena misel:

Najbolj zahtevne stranke ti dajo največ – z njimi se razvijaš tudi sam.

Več v intervjuju.

Osebna misel
Če se odločaš skladno s tem, kar si, v svojo odločitev nikoli ne podvomiš.

Poslovni neuspeh
O tem sploh ne razmišljam, zame so vse samo izkušnje, s katerimi poskušam izboljšati to, kar delam.

Trenutni posel
Velika stranka, zahtevna tema, intrigirani udeleženci.

Spletni vir, ki ga uporabljaš vsak dan
Nobenega ne uporabljam vsak dan. Največkrat gledam vreme.

Katero knjigo bi mi priporočila v branje?
Staro, a še vedno enako aktualno: S. Covey, 7 habits of highly effective people (v originalu, ne v prevodu).

Kje te lahko kontaktirajo?
info@afenbach.com

Kdo sem: Sem coach in trenerka, zagrizena športnica, ker takrat lahko veliko razmišljam, torej veliko razmišljam, v veliko stvareh sem prvobitna (prvinska), narava mi je druga koža, vanjo se obrnem skoraj vsak dan, mama treh otrok.

Kaj delam: Ljudi poskušam pripraviti do tega, da iz sebe izvlečejo najboljše in da jim tak način delovanja ostane.
Tilen: Tako kot ti, tudi sam verjamem, da je upravljanje s časom ena najpomembnejših lastnosti, kar jih lahko podjetniki imajo. Po drugi strani pa imamo osebe, kot je npr. Leo Babauta, ki ga mnogokrat izpostavim (še posebno njegov video, kjer se o ciljih pogovarja s Timom Ferrisom), ki si niti ne zastavljajo ciljev.

Zakaj govorim o tem? Ker je upravljanje s časom pravzaprav samo orodje za dosego nečesa. Npr. določenega cilja. Misliš, da lahko dosegamo določene cilje tudi brez “strožjega režima” upravljanja s časom?
Klavdija: Tilen, cilje dosegamo, če si jih zastavimo. Če si ne zastavim cilja, sploh ne vem, da sem ga dosegel, oziroma je potem tako, kamor me tok pelje, tja bom pa prišel. Pomembno je, da si cilje zastavljamo, da o njih razmišljamo. Že s tem bomo avtomatično počeli stvari, ki nas vodijo k njim. Tako da seveda ni potrebno imeti »strogega režima« upravljanja s časom.

Upravljanje s časom je upravljanje z aktivnostmi, ki me zaposlujejo. Tako profesionalno kot zasebno. Bolj, ko razmišljam o tem, s čim si »polnim dan« in ali me vse te aktivnosti resnično peljejo k mojim ciljem (ki so mnogoteri), bolj bom učinkovit v svojem življenju. Učinkovitost je tukaj seveda definirana, kot vprašanje ali me nekaj pelje k uresničitvi cilja ali pa je odklon, včasih past. Zakaj past? Ker smo tako radi v coni udobja, v tem, kar najraje počnemo, velikokrat zato, ker nam je najlažje, poznano.
Tilen: Ali ni sam tok tudi pomemben? Ali ni mogoče logika postavljanja cilja preveč zakoreninjena? Recimo ravno v tem filmu se Leo Babaura in Tim Ferris pogovarjata o pasteh postavljanja ciljev. Npr. kako stresno je lahko, če ciljev ne dosežemo. Ali kako zahtevno zna biti postaviti npr. “pravilne” cilje. Tim Ferris npr. govori celo o tem, da ima samozavedanje o tem, da bo samo 60% svojih ciljev definitivno izpolnil in se že vnaprej pripravi na preostalih 40%.

Leo Babauta pa tu govori npr. o tem, da ni nujno najbolj produktivno, če smo vedno premočrtno začrtani na poti do cilja. Ker tudi življenje ni takšno. V smislu da je včasih bolje sredi poti ubrati novo pot.
Klavdija: Seveda je dobro, da vemo, da so na naši poti tudi napake, ki jih delamo, odkloni itd. Nobena pot k cilju ni premočrtna. In prav je tako. Ljudje moramo delati napake, zato da imamo pogum poskusiti stvari. Kdor deluje, dela napake. Cilji seveda so »pravilni« in tudi »napačni«.

Vendar je presoja o tem v končni fazi naša in mora izhajati iz nas samih. Velikokrat si postavljamo določene cilje iz napačnih motivov, napačne motivacije. Tukaj pa že pridemo na področje vprašanj kdo sem, kakšne so moje vrednote in načela, koliko sem v stiku s samim seboj, kakšna je moja samozavest. Samozavest v pravem pomenu besede.

Poskušala prepričati prijateljico, da z mano zamenja igračo, da bi dobila njeno, ki mi je bila všeč. Uspelo, ampak ne vem, če ne samo za nekaj dni… se ne spomnim.

Izkušnja, ki se jo spomnim, je, da sem premalo razmislila, kakšne bodo posledice mojega ravnanja. Kadar imaš čas, je vedno dobro zadevo prespati (večkrat, bolje). Po navadi ta čas imamo, ker si ga kot podjetniki lahko vzamemo, vendar se tega ne zavedamo.

To kar dajemo ljudem, je za njih dobro, koristno. Vera v to me vedno žene.
Tilen: V tem kontekstu – eno izmed načel, ki sem se jih začel držati v zadnjem letu dni, je to, da ne prepričuj neverne. Skratka, prodajaj svoje storitve samo tistim, ki že vidijo dodano vrednost, ki na to ne gledajo kot na strošek, ampak kot na investicijo. Zakaj bi po tvojem mnenju dajala ljudem, ki ne vidijo v storitvi korist?
Klavdija: Seveda imaš prav, da si veliko bolj učinkovit tam, kjer ljudje razumejo, da je koristno in potrebno. Situacije pa so različne. Velikokrat imaš v skupini udeležence, ki imajo ta izziv. Nekateri si premislijo, nekateri potrebujejo več dialoga in te potem presenetijo, ko se odprejo in začnejo razmišljati o zadevah.

Težje je pri prodaji, kjer nimaš na voljo par ur, da ljudem odpreš določene poglede. Tam je seveda to trši oreh. Zgodi se, da se ti vztrajnost tudi v prodaji povrne. Včasih ljudje testirajo tvojo vztrajnost, kar me ne moti.

Marsikaj. Velikokrat je dobro, da stvari ne povemo na glas v obliki, kot jih razmišljamo, ker bi s tem naredili več škode kot koristi. Sicer pa se da vse povedati na glas, samo s pravim pristopom, z lotevanjem na pravem koncu. To učimo.
Tilen: Ali misliš, da v kolikor v dnevni sobi ni kavča, postanejo priložnosti za seks pogostejše? 🙂 (op.p. Vprašanje je bilo vzeto na podlagi njenega TED govora. 🙂 ).
Klavdija: Odvisno od konteksta. 🙂

Da sem trmasta, verjetno.
Tilen: Kako gre trma roko v roki z sprejemanjem in spoštovanjem vsakega posameznika?
Klavdija: Gre z roko v roki. V smislu, da si vztrajen v tem, kar verjameš. Verjamem, da ničesar ne moreš narediti »na silo« oziroma izsiliti. Verjamem tudi, da lepa beseda lepo mesto najde in da vztrajno sprejemanje različnosti ljudi in spoštovanje teh razlik prinese rezultat. Vendar je to tek na dolge proge, časa pa v vsaki situaciji nimamo.

Velikokrat me vodje vprašajo, pa koliko časa naj se pa ukvarjam s takim človekom? Ljudje vse preveč nepotrpežljivo pričakujejo rezultat in mislijo, da bodo z enim ali dvema poskusoma drugačnega pristopa stvari »obrnili na glavo«. Odnosi med ljudmi se gradijo (v pozitivo in v negativo), nič ne moreš doseči čez noč.

Z zadovoljstvom ob koncu nevihte.
Tilen: Tvojim, strankinim ali obojim? Oziroma če vprašam še drugače, kdaj misliš da je posel uspešen tudi, če je zadovoljstvo samo tvoje ali strankino?
Klavdija: Uspeha ni, če je samo ena stran zadovoljna. Vsaj ne dolgoročnega. V to verjamem in se je tudi že večkrat tako izkazalo.

Različen, ker so stranke različne. Če delaš na dolgi rok, potem v končni fazi vedno z željo po win-win izidu. Skratka vedno iskati pot, ki bo sprejemljiva, dobra za obe strani.

Da se spomnimo, zakaj počnemo kar počnemo.

Moje načelo je: vedno do konca. Izkušnje so mi pokazale, da bi, če bi odnehala, velikokrat ne dobila. V končni fazi pa si moram vedno reči – saj sem naredila vse, kar sem lahko.
Tilen: Verjetno je ena izmed težjih stvari, odkriti tisto kritično točko, kjer se odločiš kako in kaj. Mi lahko poveš, kako ti odkrivaš te točke?
Klavdija: Seveda včasih na kakšno zadevo tudi nehote pozabiš… Pa potem naletiš nanjo čez leto, dve ali še več. In potem spet deluješ. Vedno do točke, ko ti nekdo reče: ne želimo, nehajte.

Svoboda. Odgovarjaš sam sebi, svoji vesti in pozna se na tvojem računu.

Vedno debatiraj ideje s čim več drugimi ljudmi. Vztrajaj, dokler ti ne rečejo, da nehaj.
Tilen: Kaj pa če navedem še dva? Postani organiziran. Ne razburjaj se. 🙂 Če postavim podvprašanje glede idej. Ni lahko ločiti med brainstormingom in poslušanjem nasvetov, sploh ko se dandanes vsi počutijo kompetentne dajati nasvete o čemer koli. Kako ti ločiš to dvoje?
Klavdija: Tilen, naštel si dve zelo pomembni načeli pri poslu, brez tega ne gre. Sicer pa je brainstorming čisto nekaj drugega od poslušanja nasvetov. Prvi je neocenjevalen, ne sodi ali je ideja dobra. Dajanje nasvetov gre večinoma tudi meni dobro od rok, vendar se ga ne poslužujem, razen, če me nekdo prosi.

Ali če ocenim, da bi si ga nekdo želel, pa je včasih težko reči… profesionalno je pa tako, da sem razpeta med obojim. Kot trenerka ljudi treniram in jim seveda tudi pokažem kako, kot coach pa vlečem iz ljudi, da se naučijo razmišljati, sami reševati zadeve. Razen, kadar jim zmanjka znanja, takrat jih podprem tudi v tej smeri.

Na svoje zadovoljne stranke in sodelavce.

Ljudi učimo, kako se čim lepše skupaj igrati, da je vedno zanimivo in fino. In, kako potolažiti tistega, ki joče.

(Potencialne) stranke je treba poslušati in velikokrat skupaj z njimi razmišljati, kaj bi bilo potrebno. Najbolj zahtevne stranke ti dajo največ – z njimi se razvijaš tudi sam. Zato smo takim vedno hvaležni, ker smo potem še boljši.

Ja, če se prijaviš na moj prodajni trening. 🙂
Tilen: Nekje sem prebral, da imaš baje odlične pogajalske sposobnosti. Tole je bolj ultimat. 🙂 Šalo sicer na stran. Pred kratkim sem prebral misel Stewarta Butterfielda, ki je direktor in soustanovitelj Slack-a.

V konktekstu, kako greš od preproste ideje do uspešnega posla je med drugim dejal, da se je potrebno znebiti t.i. “informacijskega kopičenja” (ang. information hoarding). To nastane takrat, ko ljudje čutijo, da je najboljši način, da zaščitijo samega sebe na način, da nadzorujejo kdo kaj ve in kdaj to ve.
Klavdija: Strinjam se z g. Butterfieldom. Našim strankam in udeležencem vedno damo od sebe vse kar znamo, vse informacije, dobre ideje. Skupaj z njimi razmišljamo, iščemo rešitve zanje. Naše storitve imajo neko generalizirano bazo, ki predstavlja približno 20% celote, ker je taka narava stvari, da obstajajo neki principi, ki so splošno priznani in znani.

In jih poznamo bolj ali manj vsi izvajalci. Ostalih 80% so rešitve za konkretno stranko, konkretne udeležence. Rešujemo njihove konkretne izzive in situacije. Včasih nam rečejo, »joj kako bomo to kar ste pokazali sami, kako bi vas v žepu vzeli s seboj v pisarno ali k stranki.« Ampak to ni naš namen. Ljudje se morajo naučiti sami. Čeprav je na začetku težko…

Manj načrtno, kot bi to moralo biti. Vendar mi trenutno ni najvišje v prioriteti, ker imam preveč dela s strankami.
Tilen: V poslu se seveda obračaš drugače ali imaš premalo strank ali “preveč strank” (oz. preveč dela z obstoječimi strankami). Si pomislila na dvig cen kot nadaljnjo selekcijo strank?
Klavdija: Ne. Za nas še ni primeren trenutek. Vse preveč je na trgu izvajalcev, ki delajo za smešne cene in se potem vprašaš tudi, kakšna je kvaliteta. Če hočem ustvariti odlično uporabniško izkušnjo in rezultate, moram za to imeti čas in znanje.

Mi se ves čas izobražujemo v tujini, vsaka stvar, ki jo naredimo ali damo iz rok, je narejena za prav konkretne ljudi, naše udeležence. Oboje, čas in znanje, je danes drago.

Zaenkrat od ust do ust in direktna srečanja. Sicer pa delamo na projektu social medie, v povezavi z odprtimi delavnicami.
Tilen: Mi lahko kaj več poveš o strategiji družbenih omrežij? Je popolnoma drugače ali se greš B2B ali B2C, da ne govorim o temu, da zelo dobrih praks v Sloveniji na tem področju ni na pretek.
Klavdija: Je drugače, če se greš v naši dejavnosti B2B ali B2C oziroma, če imaš zadeve odprte za širšo javnost ali pa delaš samo za konkretna podjetja. Trenutno delamo za konkretna podjetja, kar pomeni, da nismo orientirani npr. na Facebook. Ko bomo začeli izvajati odprte treninge, bo naša strategija dopolnjena.

Tuje multinacionalkev večini primerov uporabljajo svoje interne mreže treningov in coachingov in bodo vsa podjetja, ki še dobijo tuje lastnike, vse kar je možno insource-ala. V ostalih segmentih bo verjetno naraščala potreba po e-izobraževanju, povezavi treningov s coachingom, internim coachingom, e-coachingom, samocoachingom ipd.

Poiskala drug posel.

Ni ene velike. So pa stvari, ki bi jih danes naredila drugače. Če ne bi bilo tako, bi to pomenilo, da se ne razvijamo in učimo.
Tilen: Mi zaupaš eno, ki se dotika tvojega konkretnega posla?
Klavdija: No, vsakič, ko grem s sestanka, premislim, kaj sem naredila dobro, kaj pa ni bilo tako, kot bi si želela. Na kaj se nisem osredotočila, kje sem zgrešila signal. Kako bi še lahko drugače.

Če poslušaš svojo intuicijo, zelo dobro začutiš, kje si bil v stiku s stranko, kje pa ne. In ob vrtenju tega scenarija vsakič ugotovim, kaj bi naslednjič v enaki situaciji drugače.

Vsa tista načela, ki delujejo v vsakem poslu. Pripravljen moraš biti dajati, pa ne zaradi daj dam trgovine, temveč zato, ker želiš pomagati svojim strankam.

🙂
Tilen: Pravilen odgovor je, tebe. Nima tebe. 🙂 Še eno načelo, ki sem se ga nalezel od Garya Vaynerchuck-a je to, da se da dandanes (v vsej splošni povezanosti) pri večini stvari narediti t.i. “reverse engineering”. Ne da pa se tega storiti seveda za samo ekipo, ki stoji za poslom. 🙂
Klavdija: RES JE!!!! Naša konkurenca nima mene in mojih kolegov, s katerimi skupaj delamo. In tukaj ne mislim samo znanja, dobrih praks, bogatih izkušenj, ne le v naši dejavnosti, temveč predvsem iz gospodarstva. Iz podjetij, proizvodnje, prodaje. Tam, kjer se vse vsak dan dogaja.

Težko dojameš kompleksnost tematike in izzivov, če nikoli nisi pogledal v drobovje podjetja, na vsaki ravni. Od delavcev v proizvodnji, skladišču, do razvoja, kakovosti in prodajnikov.

Time management je nekaj kar učimo in tukaj se marsičesa tudi držim. Ne moreš učiti nekaj, kar sam ne delaš. Saj veš. Walk the talk. Tako da sem trenutno kar v dobrem ravnotežju. Je pa res, da pride v ta kontekst luksuz podjetništva – sam se odločaš o prioritetah.

Za vse, kar se mi zdi nepomembno za dosego mojih ciljev in za vse, kar znajo drugi bolje kot jaz. Tako v profesionalnem kot zasebnem življenju. Outsourcing v zasebnem življenju je zelo pomemben.

Drive. Naše stranke. Želja, da nekaj dokončam.

Različno. Včasih naredim skupaj s sodelavci najtežje stvari zelo hitro. To je čar timskega dela, ker se dopolnjujemo.
Tilen: Do you balance or are you balanced? 🙂
Klavdija: Oboje. Včasih sem bila “control freak”, tako kot veliko ljudi, s katerimi delam, predvsem v vodenju na najvišjih nivojih se to kaže kot zelo zaviralno. Danes sem, kar se tega tiče, na zeleni veji. Osvobodila sem se prepričanja, da »če mene ne bo zraven«, gotovo ne bo tako dobro, kvalitetno, prav,… kot bi moralo biti.

Ko dojameš, da imaš različne vloge v življenju in je potrebno v vseh nekaj dati od sebe, potem veš, da se povsod ne moreš vtikati v vsako podrobnost. Da je potrebno tudi drugim zaupati, seveda pa jih prej tudi kaj »naučiti«. Zato sem pravzaprav rada »balanced«, ne da jaz »balanciram«. Občutek ti začne biti všeč.

Delajte vse tako kot ste do sedaj, v krizi ne pozabite, zakaj delamo, kar delamo.

Zato da ne zaideš v hude težave… Denarni tok je dnevno pomembna zadeva. Nujna.

Na to vprašanje ti nimam časa odgovoriti, ker ni tako preprosto, če gre za nov posel, ne to kar počnem sedaj.
Tilen: KISS (keep it simple, stupid)?
Klavdija: Zdaj bom šla na generalno. Bistvo tega, da ti uspe je, da imaš dobro idejo. Dobro idejo pa po navadi dobiš samo, če dobro poznaš okolje, kateremu je ta ideja namenjena. Ko pri svojem delu (ali v širšem smislu, življenju) opaziš, da bi stvari lahko bile rešene drugače, bolje, da kaj manjka.
Tilen: Zanimivo. Sam sem diametralnega mnenja, ki ga posredujem tudi svojim mentorirancem in sledi logiki Garya Vaynerchucka, ki pravi:”Ideas are shit, execution is the game.” (priporočam ogled videa na to temo) Razen če si tu mislila predvsem na težave, ki jih boš s svojim poslom reševala potencialnim strankam. Ampak sam osebno mislim, da je dandanes v Sloveniji ideja še vedno zlata kokoška, da se pretirava z raznoraznimi NDA pogodbami (ang. non-disclosure agreement). Naj se ne čaka na “fenomenalno idejo”, temveč naj se razišče težavo tvoje cilje publike in se ji ponudi rešitev v obliki vitkega poslovnega modela. Je precej ceneje in hitreje.
Klavdija: Točno tako. Mislim na rešitve za težave ali na optimiziranje.

Zakaj bi si ga želela v hladilniku? Slon je zato, da se o njem pogovorimo, ne da ga skrivamo v hladilniku.:)

Ne vem in mi ni pomembno.
Tilen: Ne vem, če si gledala film Training Day (ga sicer priporočam), ampak v enem izmed začetnih scen glavni igralec Alonzo, ki ga igra Denzel Waashington, pravi naslednje:

This is a newspaper. And I know it’s ninety percent bullshit but it’s entertaining. That’s why I read it. Because it entertains me. If you won’t let me read my paper, then entertain me with your bullshit. Tell me a story.

Kar hočem povedati je naslednje. Sprostitvena runda, sprostitvena vprašanja. Nekatera vprašanja ne peljejo nikamor, so namenjena ležernosti. Te vprašam drugače – ko si kdaj gledala kakšne filme, s katero igralko si se največkrat poistovetila in zakaj? 🙂
Klavdija: Aja, sori. Sem že opazila, da me včasih zanese in sem preveč resna. Bi to bila Cate Blanchett. Nekako se vidim v njej, tudi ona je tako resna. 🙂 Pa sicer taka kot kameleon, to mi ustreza.

Na misel mi prihajajo naslovi, ki jih trenutno ne morem deliti.

Ne bi, čisto preveliko breme, ves čas bi se mi zdelo, da nekoga pozabljam.

Kaj je najbolj pomembno v življenju. K čemu bi morali vsi strmeti.
Tilen: Kako bi odgovorila na to vprašanje?
Klavdija: Razen KISSa seveda :), vzeti si čas zase, odstraniti vso okolico in si pogledati v dušo. Vsake toliko časa.

Kaj meniš, da je najbolj pomembno v življenju in kako tja priti.
Tilen: Vprašanje cilja predvsem na logiko cilja. Včasih imam cilje, včasih jih nimam. Precej bolj pomembna mi je pot. In pot te včasih nese levo ali desno. To dela življenje zanimivo. Na tej poti delaj tisto, kar te res veseli, kar je tvoja strast. Kako to delaš? Tako da to DELAŠ. 🙂

Bravo, to je tudi moje prvo načelo. Oziroma z mojimi besedami: osrečuje me, da dajem in ponižno sem hvaležna, da sem prišla do tega spoznanja. To, da bi dobivala nazaj, mi zdaleč ne daje takega zadovoljstva. To ali dobivam nazaj, me ne obremenjuje več. Zato sem resnično svobodna.

Tilen: Klavdija, postregla si nam z izjemnimi odgovori in vem da so bralci GR8 odnesli veliko koristnih informacij. Želim ti veliko uspehov s tvojimi projekti!