Kaj pa, če nimaš časa, znanja in idej, kako poslovno komunicirati na spletu, kako privabiti več strank oz. kupcev preko aktivnosti na družbenih omrežjih in kako učinkovito komunicirati z javnostmi? Kaj storiš v tem primeru?
Ali izbereš možnost 1? Narediš nič.
Ena možnost je, da zamahneš z roko in si misliš:
Pa saj bo posel uspel tudi v primeru, če temu ne posvečam pozornosti.
In ne storiš ničesar. Podjetja ali blagovne znamke pač ne promoviraš prek spleta, ker imaš drugačno oglaševalsko strategijo.
Ali izbereš možnost 2? Znaš vse.
Druga možnost – ker si prepričan, da znaš in zmoreš prav vse. Ob obilici vsakdanjih obveznosti se boš začel ukvarjati še s tem, ker je to »nuja« v sodobnem svetu, ko je moč interneta pri širjenju informacij in komuniciranju z javnostjo že presegla druge medije.
In boš sam nekaj objavljal na Facebooku, morda boš v podjetju odprl še Twitter račun ali Instagram, nekomu boš plačal minimalni znesek za spletno stran (samo zato, da je), potem pa – v vsakodnevni bitki s časom – enostavno »pozabil« na kreativnost, pravi »timing«, originalnost in predvsem ažurnost oziroma odzivnost, ki je v komuniciranju z javnostmi še kako pomembna.
Tvoja spletna stran bo (glede na trende) v letu ali dveh zastarela, Facebook stran bo morda sprva polna objav in slik, predvsem tistih, klasično reklamnih (ker bo ob izdelavi oglasa za časopis najlažje nalepit sliko še na Facebook ali Twitter), kasneje, po nekaj tednih ali mesecih pa boš verjetno na redne objave in promocijo prek družabnih omrežij »pozabil«, češ – saj mi to ni prineslo dobička, tega ne rabim, to je le zguba časa…
Ali izbereš možnost 3? Izbereš pravilno.
Slika: Flickr
In potem je tu še tretja možnost – najel boš strokovnjaka, kreativnega človeka, ki se ponaša z znanjem in izkušnjami s področja medijev, marketinga, odnosov z javnostmi. Človeka, ki se spozna na delovanje družbenih omrežij. Podal mu boš informacije, kakšna je vizija in kdo so potencialni kupci (ciljna publika), poskrbel boš za promocijski material (fotografije, video), predvsem pa boš temu človeku zaupal in mu dal vsaj nekaj časa, saj noben uspeh ni dosegljiv čez noč.
No, recimo, da obstaja še kakšna možnost, ki je lahko tudi kombinacija z več drugimi stvarmi, o katerih ta hip niti ne nameravam pisati. Bistvo, ki ga želim s tem pisanjem izpostaviti, se skriva v tem, da je še kako pomembno – ZAUPANJE.
[Tweet “Zaupanje je v poslu na samem vrhu lestvice vrednot.”]
Če z nekom skleneš sodelovanje ali vsaj razmišljaš o tem, je zaupanje (ob korektnem plačilu za storitve, se razume) po mojem mnenju na vrhu lestvice vrednot. Seveda so tudi mene izkušnje iz preteklosti marsičesa naučile, tudi to, da je kdo izneveril moje zaupanje, se je že zgodilo. Toda – če jaz nimam znanja in idej, kako nekaj spremeniti, izboljšati, popraviti itd., potem se obrnem po pomoč k nekomu, za katerega se ve, da to obvlada.
Moja izkušnja
Slika: Flickr
Pred časom sem začela sodelovati z enim od naročnikov na področju “social media marketing”. Po več mesečnem prepričevanju, da to podjetje potrebuje Facebook stran, saj gre za dejavnost oziroma storitve, priljubljene v širši javnosti in vseh generacijah, sem dobila posel. Ustvarila sem FB stran, dodala nekaj vsebin, pripravila strategijo oz. načrt aktivnosti… Toda kmalu so se stvari začele »zatikati«. Pa ne pri denarju, kot bi verjetno najprej pomislili.
Kar me je zmotilo že po nekaj dneh ustvarjanja, je bilo vmešavanje v moje delo. Vsakodnevni klici in dopisovanje prek e-pošte, takšna in drugačna vprašanja, kako sem to in ono naredila, pa zakaj… Nato sem se z naročnikom dobila na kavi, podelila nekaj nasvetov, pojasnila, kako se nekatere stvari naredi in s kakšnim namenom…
Vse to zato, da bi mu dala vedeti, da grem korak za korakom in da bodo učinki komuniciranja na FB vidni šele čez čas, ne pa v nekaj dneh. Toda iz tega srečanja je sledilo še več vprašanj, krog ljudi, ki so se vmešavali v objave na tej Facebook strani, pa se je samo še povečeval. To bi še nekako sprejela, če bi bili to ljudje, ki bi se na to spoznali, a se niso.
To so bili namreč ljudje, ki na FB nimajo niti lastnega profila, kaj šele, da bi se ukvarjali z oglaševanjem, pisanjem, fotografijo, dizajnom. Posledično seveda učinek od aktivnosti na družabnih omrežjih ni bil po pričakovanjih. Sama sem vedela, da se da storiti še marsikaj (sponzoriranih objav denimo sploh ni bilo), a ko sem hotela ukrepati, me je naročnik ustavil (beri: zbrisal mojo objavo, spremenil fotografijo, ki mi jo je tako ali tako pred časom sam posredoval) in podobno.
Očitno že nisem na začetku dovolj jasno povedala, da želim, da mi zaupajo in da naj bodo potrpežljivi, ker uspeh ne pride čez noč, na družabnih omrežjih pa sploh ne more nihče računati na to, da se bo prodaja že v nekaj dneh izjemno povišala. Ali pa sem sama naredila napako, ker sem šla nekomu, ki se na Facebook ne spozna, pojasnjevati, da zadeve niso prav nič komplicirane?
Hm… iskreno priznam, da sem na tem testu padla tudi sama. Moj namen je bil dober, poslovna taktika pa slaba. Naročniku bi lahko namreč ponudila nadgradnjo sodelovanja – izobraževanje za zaposlene v podjetju. Pa mi to takrat, ker sem si vmešavanje v moj posel preveč vzela k srcu, ni prišlo niti na misel. No, na napakah se učimo…
Znova te vprašam – če se ti pokvari hladilnik, pralni stroj, računalnik… kaj storiš? Odpelješ ga na servis, kajne? In ga dobiš nazaj popravljenega, za popravilo pa tudi konkretno plačaš. Vmes serviserju gotovo ne »težiš« vsak dan po telefonu, kateri del je zamenjal, zakaj je izbral tak način dela ipd. Želiš pa si , da bi bilo čim manj narobe, ker bi s tem bili stroški popravila manjši, je tako?
Slika: Flickr
Serviserju, kateremu daš nekaj v popravilo, zaupaš, da bo delo dobro opravil, mar ne? Lahko se sicer zgodi, da mu boš plačal, pa stroj, računalnik, hladilnik… (karkoli pač si dal v popravilo) že kmalu spet ne bo delal tako kot mora. Takrat boš seveda najprej »bentil« nad slabo opravljenim delom strokovnjaka, kateremu si zaupal, toda mislim, da je večkrat vzrok v napaki kje drugje. Boš pa najverjetneje naslednjič za popravilo najel nekoga drugega…
No, naj povem, da sem spor z naročnikom s področja, kjer sem sama aktivna, »rešila« tako kot se spodobi – s konstruktivnim pogovorom ob kavi. Naredila sem tisto, kar bi pravzaprav morala že na začetku – izpostaviti dejstvo, da je potrebna vsaj minimalna stopnja zaupanja, da se naredijo prvi koraki proti zastavljenemu cilju.
Cilj mora biti jasen, to, kako se do njega pride, dogovorjeno že na začetku (in zapisano v pogodbi o sodelovanju). Vsekakor pa se je treba sproti prilagajati spremembam oziroma novo nastalim razmeram. Seveda se lahko zgodi, da se poti razidejo predčasno, ker se ena ali druga stran odloči za prekinitev sodelovanja oziroma le-tega po izteku določenega obdobja ne podaljša. A da bi bilo takšnih primerov čim manj, je dobro, če sami pri sebi razčistimo – smo res mojstri na vseh področjih ali pa takrat, ko nečesa ne znamo, najamemo strokovnjake in jim zaupamo?
Zanima me tvoje mnenje
Kakšne izkušnje imaš ti ali tvoji najbližji? Si se že opekel pri sklepanju pogodb? Si kakšnemu strokovnjaku zaupal, ga plačal, potem pa doživel razočaranje? Kako si zadevo rešil oziroma česa te je tovrstna izkušnja naučila? Sporoči mnenje v komentar.
Naslovna slika: Flickr
Comments
Zanimiva vsebina, ki jo tudi sama poznam z večih področij (oblikovanja in pisanja, pa tudi FB menedžiranja fb in vodenja projektov).
Naročniki, ki ne zaupajo znajo biti res zelo naporni. Ampak nikjer nisem opazila razloga, zakaj so se vmešavali, kaj je tisto, kar jim ni bilo všeč. Zakaj so brisali fotke in popravljali tekste? To me je v bistvu celo objavo najbolj zanimalo 🙂 Razumem, da premalo komunikacije, ampak to nekako ni razdelano bistvo. Prosim, z vsem spoštovanjem, nikakor ne iščem krivca v tebi, samo “na glas” razmišljam, ampak le izhajam iz sebe: na faksu sem imela odličnega profesorja, ki nam je dobesedno vklesal v glavo dejstvo, da naj najprej ocenimo ali smo se dovolj potrudili za naročnika in se zadeve res (res?!) pravilno lotili? Zato bi sama recimo avtomatsko naprej analizirala svoj pristop k zadevi. Nekako sta mi čas in praksa prinesla surovo resnico, da kadar naročnik z mojim izdelkom ni zadovoljen, je najbolj pogosto kriva (imaš zelo prav) pomanjkljiva komunikacija, takoj za njo (seveda posledično), da enostavno nismo svojega dela dovolj dobro prilagodili posameznemu brandu. In to fazo je večini freelancerjev RES težko sprejeti, sploh oblikovalcem in UX snovalcem. Kar pike dobim, ko toliko pametujejo in udrihajo čez naročnike, pri sebi pa ne znajo rečt, fak, to sem pa pač prehitro naredil in bom zdaj sprejel posledice in skušal popravit – tudi tukaj vmse se odpre ogromno prostora za vzpostavitev zaupanja.
Potem imaš pa seveda, ja, še nekaj naročnikov, ki so preprosto nesamozavestni krvovsesi in z njimi je mnogo bolje prekiniti delo, da si prihraniš tistih nekaj sivih las in let življenja 🙂 Ampak po mojih izkušnjah je takih res, res, res malo. Morda naštejem enega, dva že težko. Pri vseh ostalih s katerimi so bile težave, moram pa čisto iskreno prevzeti krivdo za slabo situacijo čisto nase, ne glede na to, ali gre za slog pisanja, oblikovanja ali samega komunciranja in vodenja projekta.
Vse dobro ti želim in čim manj res zoprnih klientov. Se veselim branja naprej 🙂
Polona, hvala za tvoj komentar! Veseli me, da si si vzela nekaj minut in zapisala svoje mnenje ter z nami delila nekaj tvojih izkušenj.
Sama namenoma nisem podrobno opisovala čisto vsega. Pa nikakor ne zato, da bi sebe oprala krivde oziroma jo preložila povsem na stran naročnika… Poleg zaupanja je na lestvici vrednot, pomembnih za uspešen posel, zelo visoko tudi KOMUNIKACIJA – obojestranska, vsekakor.
V primeru, ki sem ga opisala, sem tudi sama naredila kakšno napako, se zanjo opravičila, nikakor pa se nisem svojega posla lotila polovičarsko ali s premalo zagona. Največjo težavo je predstavljalo ne dovolj jasno komuniciranje in ne dovolj natančno podana navodila glede tega, katere fotografije, ki so mi bile posredovane, si naročnik želi, da so objavljene, in katere ne. Jaz sem za album na primer izbrala 10 fotografij, od katerih jih naročniku polovica ni bila všeč… Da ne bo pomote, spornih vsebin na njih ni bilo, le okusi so pač različni, barvne kombinacije, ki so všeč meni, niso bile všeč naročniku itd. Pa sem mu poskušala dopovedati, da je treba razmišljati “out of the box”, da so okusi različni, da je bolje, da objavimo več različnih fotografij, da ljudje vidijo pestrost ponudbe… Pri tekstih ni bilo težav, kot novinarka in urednica sem si glede tega, kako neko vsebino ali produkt predstaviti širši javnosti, nabrala ogromno izkušenj, sem se pa na tem področju (pisanje, javno nastopanje) tudi dodatno izobraževala.
No, na koncu – pa ne najmanj pomembno! – prav pogovor je tisti, je rešil nesporazum in nejevoljo. Od takrat dalje poskušam z naročniki ne le redno komunicirati oziroma načrtovati objave (da jih lahko pred objavo preverijo sami!), temveč jim ponudim tudi poskusno obdobje 1-2 mesecev, da vidijo, če bo vse teklo tako kot želijo. Zaenkrat dobro kaže. 🙂 Tudi tebi vse dobro!
Hej, hej. No, res nisem mislila nič reči v smeri, da bi apelirala nate, češ, da si ti slabo delala. Res nisem. Samo včasih, ko poveš svoje menje (ki pa apelira na mnoge iz tega posla), si potem narobe razumljen.
Dobra rešitev je to, ja, da pripraviš objave naprej in tudi ta “trial” obdobje je po eni strani prav fajn ideja, čeprav bi bilo pošteno, da ti tudi to delo poravnajo, če te po tem najamejo. Če ne, pa pač žrtvuješ ta čas in delo. Zanimivo, pri oblikovanju to slednje nekako ne vžge, kar me zelo čudi. Vsaj pri meni ni. Sem že nekaj naročnikom ponudila nekaj free izdelkov, da vidijo, če se “oblikovalsko” pokonektamo, pa niti en ni izkoristil te priložnosti. Vidiš, morda sem pa preslabo skomunicirala.
Skratka, fina tema je to. Keep up! 😉
PS. Se opravičujem za vse slovnične napake v prejšnjem komentarju. Sem jih šele zdaj opazila. Včasih res preveč hitim. 🙂