Po objavi zapisa, mi je pisalo kar nekaj ljudi z enakimi ali podobnimi izkušnjami oz. izkušnjami, ko potencialni delodajalci od mladih iskalcev zaposlitve poskušajo iztržiti čim več. Zagotovo ste tudi sami slišali že za kakšen podoben primer ali pa o čem podobnem brali na spletu, takšnih zapisov je v zadnjem času malo morje.
Eden izmed komentarjev, ki sem jih dobila po objavi članka, se je glasil nekako takole:
Hej, ravno sem prebral tvoj članek … ‘poun kufr’ imam takih pametnjakovičev, kot so tile tvoji ‘delodajalci’…
Izpustimo zdaj vse vljudnostne fraze in podobne flance. Saj veste, ko vam piše nekdo, ki ga ne poznate in ki ni vaš prijatelj ali znanec, potem se v ozadju skriva nek vzrok, zakaj vam dotična oseba, ki je ne poznate in je nikoli niste videli, sploh piše. Najin ˝small talk˝ se je nadaljeval v tej smeri:
Če poznaš koga, ki zna z besedami v angleščini, potrebujem nekoga za svoj novi ‘trendy’ blog. Pa bi poizkusil s slovenskim piscem, gre za okoli 8-10 člankov mesečno.
Sledi povezava do spletne strani in naštevanje tem, ki so prisotne na spletni stran in še en kup podatkov, ki jih bomo izpustili. Ker je tip prebral mojo kolumno in mi tudi pisal na podlagi tega, kar je prebral, sem odvrnila:
Če so članki plačani poznam, če pa niso. pa ne.˝ Vsi, ki vsaj malo spremljajo GR8 in moje kolumne vedo, kakšno je moje mnenje o brezplačni praksi in pisanjem člankov brez plačila. Ampak za izkušnje, se ve. Z izkušnjami se menda lahko po no vem plačuje tudi položnice! Prepričana sem bila, da ne bom več dobila odgovora, ker ˝kaj si pa mislimo, mi mladi, zdaj bi se pa radi še o plačilu pogovarjali, delal pa itak ne bi nihče.
Zato me je toliko bolj razveselil odgovor:
Ja, vse plačano!!
Uh, sem si kar oddahnila, vsaj nekdo, ki je še nekaj pripravljen plačati za pisanje člankov za splet. Kasneje sem postavila še nekaj vprašanj o sami strani in o konkretnih cenah. Ne vem zakaj, ampak nisem bila presenečena, kljub pozitivnem odzivu na začetku, saj se je odgovor glasil:
Moj predlog za začetek najinega sodelovanja: V ‘portfelju’ fb skupin imam tudi eno na temo potovanja – čisti target (sledil je link do skupine). Jaz te dodam, kot content manager in lahko neomejeno uporabljaš fb page za promocijo svojega bloga. Omejitve so samo: nič spama, 2-3 objave/dan max, post naj bo v obliki fotka+link. Ti pa meni napišeš 2 članka/mesečno na temo potovanja… in perfect english and 100% UNIQUE!!! (copyscape checked) Članek naj vključuje najmanj 1 fotko (min 680×680, 730px). Kaj praviš?
Jaz sicer ne vem v kakšnih primerih vam v glavi začne utripat rdeča lučka, ampak mislim, da se vsi strinjamo, da je zgornji odgovor zrel vsaj za oranžno lučko. Tip je hkrati navrgel, da ima več takih ˝target˝ skupin, ki ˝bi jo tudi ‘oddal’ slovencu/slovenki – in če poznam koga, ki bi mu prišlo prav.˝
Seveda niti besede o plačilu ali vsaj okvirnih zneskih za pisanje člankov dolžine od 400 do 600 besed. Pustimo ob strani, da je tip prišel do mene na podlagi članka, kjer se p**** nad premalo plačanimi honorarji za pisanje člankov. Pustimo ob strani, da je tip hotel, da pišem za njega brezplačno (blogerji in podobni pisci ste verjetno takih ponudb navajeni), tip je po vsem kar sem napisala in kar mi je ˝ponudil˝ želel, da v zameno za vso njegovo dobroto brezplačno furam še eno do njegovih Facebook skupin. Pa naj ˝nahecam˝ še kakšno prijateljico, da bi počela podobno oz. če uporabim njegove besede – nekoga, ˝ki bi mu prišlo prav.˝
[Tweet “Ali živim v vzporedni galaksiji, kjer se pričakuje, da delam zastonj?”]
Ok, bodimo pošteni, tip mi je v zameno ponudil promocijo svojega bloga na Facebook strani s “cheesy” imenom in babo z umetnimi joški v kopalkah na profilni sliki. Stran sploh ni pretirano aktivna v zadnjih mesecih, pa tudi več kot 5 tisoč sledilcev ni pretirano zvestih. Gre vendarle za neko splošno zadevo, seveda sledilci niso organski ampak pridobljeni s Facebook oglaševanjem, kar je čisto legalno in legitimno ampak ocenila sem, da mi tovrstna promocija ne koristi.
Ko sem videla, kam pes taco moli sem odgovorila, da sva se očitno narobe razumela. Razložila sem tudi zakaj:
Če brezplačno napišem post dolg 600 besed s ključno besedo in optimizacijo, potem ga pa raje objavim na svojem blogu.
Seveda se je tip začel izgovarjati, da mi je Facebook stran ponudil zgolj v moje dobro (po tem svetu res hodijo same dobre dušice zadnje čase) in ne kot v zameni za pisanje člankov. Razložim mu tudi, zakaj tovrstna promocija ni primerna zame in moj blog. Sploh pa, kakšna je to facebook stran, z 1.2 milijonov sledilcev, objava pa ima povprečno 150 lajkov? Meni tukaj nekaj ne štima, presodite pa sami.
No očitno je nekje prišlo do šuma v komunikaciji, ker smo od plačljivih člankov (˝ja, vse plačano!!˝ prišli do brezplačnih člankov, za nagrado pa lahko s prijateljicami brezplačno urejam še njegove Facebook strani). Vseeno sem pogovor želela nadaljevati konstruktivno. Po razlagi, zakaj se ne bom odločila za njegov prijazen in brezplačen način promocije sem še dodala:
Kar se pa člankov tiče, pa kot sem povedala, če niso plačani, pa potem raje za sebe tak članek napišem. Koliko pa sicer plačuješ na članke?
Takrat se je očitno zamenjala plošča (že drugič v enem pogovoru in to točno takrat, ko je bilo govorjenja o denarju, pa čeprav samo na splošno). In dobila sem odgovor:
Res nočem zdej neki debatirat o tem kako in kaj… želim ti samo povedat, da nisem imel nobenih slabih namenov.
Ne ne, saj vem, da nisi imel slabih namenov, sploh ti nihče tega ne očita. Jaz samo želim pojasnit, zakaj ne pišem brezplačnih tekstov v zameno za promocijo in ko sem te vprašala, če so članki plačani, si odgovoril: Ja, vse plačano!! Tako da mislim, da je moje vprašanje na mestu pa tudi smer debate. Nenazadnje je človek poiskal mene in ne jaz njega. In kaj mi odgovori:
Točno tako. No, in? Še ni vse jasno?
Ne. Če rečeš, da so članki plačani, je edino logično vprašanje, po koliko so plačani, se strinjate tudi vi?
Medtem sledi preblisk :˝Aha… medtem že dobil pisce… (sledijo linki do strani, kjer je našel pisce).
Super, da si že našel pisce, ne vem zakaj takoj ne poveš, in končava debato? In tip odgovori:
Zgleda, da se res ne razumeva.
Ja, res težko razumem, da nekdo, ki prebere mojo kolumno, pride na dan s ponudbo za brezplačno pisanje postov, kljub temu da je najprej trdil, da so plačani. Ali pa sem kaj spregledala? Mislim da ne, pismena sem, brati znam, komunicirava v slovenščini. Tip nadaljuje:
…takega zaključka sem se bal. Vidim, da si imela res dosti slabih izkušenj z raznoraznimi pametnjakoviči.
Očitno sem res pred časom že izgubila rdečo nit tega pogovora, ker sedaj jaz izpadem zagrenjena vešča, ki zavrača tako dobrohotne ponudbe prijaznih stricev. Res me zanima, kako sva od tistega trdnega ja, vse plačano (s klicajem na koncu) prišla do brezplačnih člankov. Tip se je na hitro poslovil, ker ga je naenkrat začel zanimat offline svet. Zraven je še navrgel, da je zadevo glede člankov k sreči rešil (dobro zate!).
Poleg tega, da ma tip res “velika jajca”, je na koncu postal še pokroviteljski, ker mi je spet ponudil promocijo na svojih facebook straneh, in to brezplačno (oziroma ˝for free!˝, kot je sam napisal)! Verjetno je mislil da bom skočila v zrak in tlesknila s petami in mi poslal še link do strani, ki je za njega ˝pricelsess˝ in še dodal:
Evo, zate for free.
Dragi bralci, ko se boste naslednjič pritoževali nad slabimi honorarji, ne pričakujte, da vam nihče več ne bo ponudil slabo plačanega dela, našel se bo nek biser, neka perla, ki vam bo povrh vsega ponudila neplačano delo. In to dvojno.
Dodaj odgovor