21: Ivana Krešić, fotografinja

Ivana Krešić je fotografinja, ki je svoj hobi nadgradila v svoj posel. V preteklosti je bila foto urednica in fotografinja pri slovenski moški reviji Playboy, danes pa teče svoj krog kot samostojna fotografinja.

V intervjuju citira grofa Roberta iz nadaljevanke Downton Abbey: »We all have chapters we would rather keep unpublished.” (op.p. Vsi imamo poglavje v svojem življenju, na katerega bi najraje pozabili.)

Če je Ivana v 99% izza objektiva, si tu zasluži, da stopi v ospredje.

Več v intervjuju.

Osebna misel
Just do it

Poslovni neuspeh
Poslovni neuspehi so nujni za učenje in rast

Podjetniški AHA moment
Da je lahko moj hobi moj posel

Trenutni posel
Fotografija

Spletni vir
dpreview.com, lens.blogs.nytimes.com

Trenutno bere
Themen aktuell 1

Kje jo lahko kontaktirate
info@ivanakresic.com

Živjo! Sem Ivana Krešić, fotografinja. Po mnogih letih dela kot foto urednica in fotografinja pri slovenski moški reviji Playboy, sem sprejela izziv in se uveljavljam kot samostojna fotografinja.
Tilen: Na katero objavljeno fotografijo si najbolj ponosna in zakaj?
Ivana: Težko je izpostaviti eno samo. Čeprav je ena fotografija, ki mi je zelo pri srcu, “objavljena” pa je na moji steni. To je črnobela fotografija, ki je
nastala v londonskem parku, ko sem se s fotografijo ukvarjala še ljubiteljsko. Spomnim se, da sem se sprehajala po parku s fotoaparatom v rokah (takrat se je še fotkalo na film), ko sem v poznopopoldanski svetlobi uzrla prizor: lesena klopca s posvetilom pokojniku, daleč naprej, v ozadju, pa starec s palico v roki, ki ravno odhaja stran. Zazdelo se mi je, da imam odličen motiv. Reagirati sem morala v sekundi. In naredila sem samo en posnetek. Takrat se mi je prvič vse poklopilo, svetloba, motiv in občutek. In seveda sem komaj čakala, da vidim razvit film. Prve prave fotke ne pozabiš nikoli.

Zelo blizu mi je slogan »Just do it«.

Še na začetku moje fotografske poti pred mnogimi leti, mi je Branko Čeak – odličen fotograf – rekel, naj samo fotkam, naj samo delam. In bo držalo.
Tilen: Gre za neminljiv nasvet, ki zelo dobro opisuje podjetnike. Lahko imaš miljon neverjetnih idej, lahko imaš na papirju izjemno zasnovo nekega posla, lahko 5 let prebiraš knjige o fotografiji, ampak to te ne bo postavilo niti en korak bližje k temu, da boš izjemna fotografinja. Akcija, praksa in šele potem vzporedno tudi teorija.
Ivana: Pri sami fotografiji pa je zanimivo tudi to, da je med profesionalnimi fotografi ogromno ljudi, ki so končali najrazličnejše šole (niso študirali fotografije) in vendarle so se našli v fotografiji in so v tem tudi uspešni.

Takole na suho, med besedami, pozabim, kako predana sem. Čisto druga zgodba je, ko imam v roki fotoaparat, ko pozabim na vse razen na fotko, ki jo iščem. Čisto not padem. Dobesedno.
Tilen: Si pripadnica določeni znamki kot mnogi fotografi? Namesto da bi te vprašal, kateri fotoaparat uporabljaš na dnevni ravni, te bom vprašal nekaj precej bolj aplikativnega. Če bi kupoval fotoaparate v naslednjih rangih (100€, 1000€, 5000€), kateri fotoaparati bi to bili?
Ivana: Sem bolj uporabnica kot pripadnica. Seveda pa sem prezadovoljna z mojim Canonom. Sicer pri nakupu fotoaparata vedno najprej razmišljam o namenu njegove uporabe in takoj zatem o mojem finančnem dometu. Če pa že razmišljam v danih okvirjih, bi v rangu do 100 € predlagala, da se pozabavaš s kakšnim posebnim fotoaparatom, saj že navaden telefon naredi solidne fotografije in nimaš potrebe po dodatnem poceni digitalnem fotoaparatu. Najbolje, da pokukaš na lomography.com ali pa si omisliš čisto poseben lesen Ondu pinhole fotoaparat, ki je slovenski izdelek. Za malo več kot 1000 € bi si omislila Fujifilm X-T1, ki je odličen fotoaparat za vse priložnosti pa še retro lep povrhu. Moja prijateljica fotografinja je prezadovoljna s svojim. Do 5000 Eur pa bi svetovala, da raje ne zapravljaš za drago opremo, če se s fotografijo ne misliš ukvarjati na tedenski bazi (resen hobi) ali enkrat v prihodnosti tudi profesionalno. Raje si najemi fotografa, ki tako opremo ima: naj te pofotka z družino, med najljubšim športom, na poseben dogodek ali samo za lastne oči.

Mislim, da je Miha Mazzini v svojih spletnih kolumnah odlično ubesedil marsikaj, kar mnogi le potiho razmišljajo. Sicer pa je večinoma najbolje ne razmišljati o tem, kaj drugi razmišljajo.

Odkrivanje in spoznavanje sveta okoli sebe.

Vsakič, ko spoznam koga, ki z veliko strastjo in predanostjo opravlja svoje delo, ki se potrudi za najmanjši detajl, da je na mestu in si obenem zna vzeti svojih pet minut. Ravno to me veseli pri fotografiji, ker že zaradi narave dela spoznavaš ljudi, ki zmorejo in znajo ter radi delijo svojo strast do dela in življenja.

Oh, ja! Za mano je nekaj neuspelih fotografij. So pa to koraki na krivulji učenja. In po vsakem neuspehu sem razčlenila, kaj nisem naredila dobro in kako bom naslednjič naredila boljše. Tudi če projekt uspe, sledi enako: ugotoviti, zakaj je bil projekt dobro izpeljan, potem pa v arhiv z njim in se zagnati v nov projekt.

Študirala in doštudirala sem ekonomijo, fotografija pa je bila zadnjih nekaj let študija le moj hobi. Moj prvi AHA moment je bil, da lahko moj hobi postane to, s čimer se preživljam. Je pa zanimivo, da sem si študij ekonomije izbrala, ker sem razmišljala, da lahko z njo počnem karkoli. In tako se je tudi izkazalo.

Me, myself and Ivana.

V glavi imam kar nekaj idej, ki bi jih rada čim prej realizirala.
Tilen: Zaupaj nam eno in kaj te je držalo nazaj, da jo še nisi realizirala?
Ivana: Uf. Gre za osebne fotografske projekte. Drži me pa nazaj, da preveč razmišljam, kako izpeljati zadevo. Zato pa si rada ponavljam “just do it”.

Moja domišljija ne pozna meja. Veliko večji izziv je spraviti stvari v življenje, projekte.

Ni vse v denarju, pomaga pa.
Tilen: Pri freelancerjih je ponavadi tako, da en mesec imaš, v drugem nimaš – razen če nimaš “stalnih” strank. Nam lahko zaupaš kako poteka pri tebi neko povprečno načrtovanje prihodkov/stroškov za 2,3 mesece?
Ivana: Zelo dolgo sem kot foto urednica in fotografinja sodelovala s slovenskim Playboyem in zelo dolgo sem imela predvidljive osnovne mesečne prihodke in temu primerno tudi vodenje finančnih tokov. Odkar sem samo fotografinja (od jeseni lani) sem si dala leto dni časa, da poštimam denarne tokove. Sicer pa je za začetek najbolj pomembno poznati svoje stroške, le tako lahko uspešno načrtuješ projekte in s tem prihodke.

Da me ima kljub vsem mojim napakam, rada.

Po iskricah v očeh posameznika.

Tona potrpežljivosti, prijazna komunikacija, poleg osebne obvezno tudi pisna komunikacija.

Najbolj me motivira biti zgled svojemu 3-letnemu sinu. Potem me motivira tudi druženje z motiviranimi posamezniki. Sem pa zadnjič ravno nekje prebrala, da je dobro gledati motivacijske filmčke. Nazadnje sem na mejl dobila luštn kratek filmček z Maysoon Zayid, I got 99 problems and palsy is just one.

Upam, da bi bila dovolj pametna, da bi v kritičnem momentu znala oceniti ali je bolj smotrno nadaljevati ali poskusiti od začetka. Sicer pa, kdaj je zares konec?

O prihodnosti najraje razmišljam ob zvokih pesmi Happy, Pharell Williamsa.

Iz dneva v dan bolj.

Ker rabiš fotografijo za spomin, za na steno ali za prodajo tvoje storitve oz. izdelka.

Ni je čez osebno komunikacijo. Nenazadnje gre pri fotografiji tudi za zaupanje, sploh, ko portretiraš posameznika. Osebno se najlažje zmeniš, kaj bi rad s fotografijo povedal ti in kaj portretiranec/ali naročnik ter kako uskladiti pričakovanja in želje obeh.

Poleg klasičnih spletnih povezovališč (najdete me na Linkedinu, Tumblr-ju in Instagramu) bolj naključno, sporadično z zavedanjem, da se bo treba v prihodnosti tega lotiti osebno in načrtovano. Juhu.

Reference prinesejo največ.

Neverjetno je, kako se industrija hitro spreminja, saj danes že vsak, ki ima pametni telefon in dostop do interneta lahko deli svoje fotografije in video zapise z milijoni širom sveta. In pri tem ne mislim samo popotniških utrinkov, modnih navdihov ali paparaci posnetkov, ampak fotografije s protestov, s prvih bojnih linij. Fascinantno.

Ne iščem botrov in botric.

Preučila, kaj konkurenca dela bolje.

Od boljših se vedno lahko kaj naučiš. Učimo pa se celo življenje. V fotografiji je dobro spremljati kaj dela konkurenca, kako dihajo svetovne fotografske prestolnice in spremljati dela drugih odličnih fotografov, na koncu pa moraš vedno skozi fotografijo izraziti svoj pogled, saj te to dela drugačnega od ostalih. Res pa je, da ni dovolj samo narediti dobro fotografijo, treba jo je tudi znati prodati.
Tilen: Nam lahko zaupaš postopek, kako se lotiš prodaje npr. cenovne high-end fotografije?
Ivana: Lahko odgovorim kar na podlagi izkušenj iz dela v medijih. Pri reviji so nas prepričali fotografi, ki ne da so samo naredili tehnično in vsebinsko odlične fotografije, ampak so tudi poznali vsebino same revije in so razmišljali tudi o tem, kaj bi znalo pritegniti bralce revije. Torej so naredili korak več kot samo prišli z odličnimi referencami.

Kot pravi grof Robert v nadaljevanki Downton Abbey: »We all have chapters we would rather keep unpublished.” In odgovor na to (tudi naslov znanega slovenskega filma): “Jebiga.”.

Kot sem napisala že zgoraj me dela drugačno moj pogled skozi objektiv. Lahko še ne vem koliko telovadiš s super opremo, na koncu je tvoja vizija, tvoj pogled, tisti, ki te razlikuje od drugih.

Več bi morala fotografirati in manj se ukvarjati z drugimi stvarmi. Enostavno.

Absolutno. Pa ne zaradi časa. Se mi zdi, da v naših glavah prevladuje razmišljanje, da lahko vsak vse sam naredi, če si le vzame dovolj časa. Priznam, tudi jaz nisem imuna. Potem pa vidim fotografije izdelkov, portrete, ki so podosvetljeni itd., ampak je za naročnika/priučenega fotografa dovolj dobro. Vsaka čast izjemam. In vendar vsak je najboljši na svojem področju. Zakaj bi delala vse, če so posamezniki, ki obvladajo določene dele posla bolje kot jaz?! Na primer obdelava fotografij je že tako področje, ki zahteva ogromno enega znanja in izkušenj.

Občasno sin.

Različno iz dneva v dan, zelo projektno kot je tudi narava posla. Samo če delaš nekaj, kar te veseli, ne šteješ, da boš oddelal 8 ur in potem odklopil. Tudi surfanje po internetu, objavljanje fotk na blogu in Instagramu, vse to je del posla. Skratka never ending story.

Ne. 🙂

Obvezno.

Seveda. 🙂

Ena klasična. Vedno več sončnih dni je in pri portretiranju na močnem soncu, se ponavadi vsi mrščimo. Tako da lahko narediš sto posnetkov in eden bo uspel (hvala bogu za digitalno tehnologijo), ali pa modelu predlagaš naj zapre oči, pomisli na nekaj lepega in tik preden pritisneš na sprožilec mu rečeš naj pogleda v objektiv. Mrščenje odpade.

Na sina.

Znanje, vztrajnost in sreča. V tem vrstem redu.

Teta skače naokoli s fotoaparatom v rokah in dela slikice, tako kot za tvoj rojstni dan, da imaš večen spomin na ta poseben dan.

Ni mi odmagala.

Da talent ni vse. Trud in vztrajnost štejeta še več.

Ozreti se čez meje.

Kar naprej sem na internetu, veliko na različnih blogih, kot je recimo lens.blogs.nytimes.com, ali pa dpreview.com za sledenje foto tehnologiji.

Themen aktuell 1, učbenik za nemščino.

Zakaj ne že obstoječi? Z vami delimo strast do podjetništva. Lajkam.

ZPM Ljubljana Moste Polje bi vedel, kaj narediti s to vsoto.

Tilen: ivana, postregla si nam z izjemnimi odgovori in vem da so bralci GR8 odnesli veliko koristnih informacij. Želim ti veliko uspehov s tvojimi projekti!

Naslovna slika: Filip Kocijančič/Playboy Slovenija