53: Gorazd Lampič, In-wheel motorji za električna vozila

V podjetju razvijajo kolesne elektromotorje in nove tehnologije na področju prevoza na električni pogon, svoje raziskovalne dejavnosti pa v večini financirajo s prihodki od dela s tujo industrijo.

V intervjuju pravi, da se od zmage se ne naučiš kaj dosti in da v kolikor ne izgubljaš dovolj pogosto, potem nisi na meji svojih sposobnosti in od takega delovanja ne napreduješ.

Več v intervjuju.

Osebna misel
»Če vsake pol leta spoznaš, da si se pol leta nazaj precej motil, gledal na stvari drugače oz. da res nisi vsega vedel, potem si na pravi poti.« Sicer pa o tem čez kakšne 10 let, nekaj več izkušenj pa le še moram nabrati.

Poslovni neuspeh
Ne izpolniti potencialov.

Trenutni posel
In-wheel motorji za električna vozila (več kot le trenuten posel…).

Spletni vir, ki ga uporabljaš vsak dan
Google.

Katero knjigo bi mi priporočil v branje?
Sintropija.

Kje te lahko kontaktirajo?
Mail.

Gorazd Lampič, fizik, športnik, ljubitelj strateških iger. Skupaj s celo ekipo Elaphe smo razvili in-wheel motorje za električna vozila.
Tilen: Tu bi ti že lahko postavil miljon vprašanj iz področja posla, a ker si omenil strateške igre, katere tudi sam obožujem, me zanima, katere so ti pri srcu in zakaj? 🙂
Gorazd: 4 v vrsto, šah, kitajski šah (Xiang-qi), go (Wei-qi) pa še kakšna igra s kartami bi se morda našla, če bi bilo dovolj časa. Pri strateških igrah mi je všeč, da lahko v okviru znanih pravil in robnih pogojev neboleče preizkušaš različne strateške in taktične pristope.

Nikoli nisem sanjal, da bom podjetnik. Šele nekaj let po tem, ko sem bil podjetnik, sem se šele sploh zavedel, da sem podjetnik. Enostavno nihče ni na resen in celovito organiziran način razvijal in-wheel elektromotorjev pa sem se tega lotil jaz.
Tilen: Si de facto strokovnjak na področju elektromotorjev. A v poslu je potrebno imeti tudi veliko znanj iz področja marketinga, poslovanja, managementa ipd. Eden izmed glavnih področij uspešnosti delovanja podjetja je nedvoumno tudi finančni vidik. Glede na Supervizor ste v 2012 povečali prihodke za faktor 3 in potem v letu 2014 še enkrat za faktor 3. Izgleda da ste na izjemni poti.
Gorazd: Res je, finančni prihodki so zelo pomembni za razvojno delo, še posebej, če to obsega veliko ekipo, drago opremo in tudi prototipiranje. Seveda pa je zelo velik izziv, kako ustvarjati prihodke na še nastajajočih trgih.

Pred leti nam ni uspelo dokončati celega pogonskega sistema za eno posebno električno vozilo. To je bil eden izmed prvih projektov. Iz tega sem se naučil, da moraš imeti pri sebi, v svoji ekipi, pokrite vse ključne korake in da se ne smeš preveč zanašati na zunanje partnerje.
Tilen: Če bi moral razdeliti po deležih – koliko so vaši vlagatelji gledali na sam izdelek, know-how in ekipo, preden so se odločili, da odprejo denarnico?
Gorazd: Nimamo nobenih vlagateljev.
Tilen: Hipotetično.
Gorazd: Predvsem bi jih zanimali predvideni prihodki in dobiček v prihodnosti. Na drugem mestu je ekipa, izdelek in know-how pa se predvideva, da je najboljši na svetu.

Motivacija ni trenutna. Gre za dolgoročno željo po tehnološkem in poslovnem prodoru z novo, ljudem resnično uporabno tehnologijo. In-wheel motorji se zdijo primer vreden vložka časa, energije in motivacije. Precej navdiha in motivacije dobim tudi od zelo motiviranih sodelavcev. Drug drugega vzpodbujamo.

Težko komentiram, nisem strokovnjak za vse. Mislim, da se najde dovolj pogumnih ljudi, tako da nič ne ostane skrito. Morda je pri nekaterih bolj kompleksnih stvareh večji problem, da jih je težko ubesediti.
Tilen: Recimo ena klasična iz tvojega področja je verjetno:”Ali je največji zaviralec napredka močan naftni lobi?” Glede na to, da si znanstvenik, primarno operiraš z oprijetimi številkami. Koliko nafte se porabi za industrijo plastike, sintetike ipd. in koliko za goriva? 🙂
Gorazd: Mislim, da naftni lobi ni glavni krivec za le postopen razvoj električnih vozil. Enostavno ima nafta čudovite tehnične lastnosti in ji je, v kombinaciji z dolgoletnim razvojem motorjev z notranjim izgorevanjem, težko konkurirati. Tudi naftna industrija vlaga v razvoj električne mobilnosti in obnovljivih virov, razumljivo pa je, da bodo najprej poskrbeli tudi za svoje osnovne interese in skušali dobro unovčiti tisto, kar že imajo.

Ne vem, delam pa tako, da bi moralo biti, če je oseba vsaj malo objektivna, to še vedno kar pozitivno.

Ne merim ga…
Tilen: Ok, ne meriš ga z metrom. 🙂 Verjetno pa imaš postavljene neke stopnice, neke kratkoročne cilje, ki ti dajo vedeti da si na pravi poti? Oziroma podvprašanje – kateri je bil nazadnje tisti mejnik, ko si dobil občutek izjemnega osebnega zadovoljstva na poslovnem področju?
Gorazd: Zmagali smo na dveh mednarodnih tekmovanjih evropskih manjših podjetij v Parizu in Düsseldorfu. Sprejeti smo bili v dva odlična mednarodna konzorcija na področju razvoja lahkih električnih vozil. Ampak bolj kot poslovni me zanimajo razvojni rezultati. Na tem slonijo vsi poslovni uspehi.

Tesno sodelovanje in skušanje vnaprejšnjega predvidevanja ključnih izzivov.

Preprosto. Samo pošteno, objektivno realno skušam razumeti in predstaviti situacijo. Če ozavestimo, da so stvari take kot so, potem se lahko vsi dobro razumemo. No, pravijo pa tudi, da gledam na stvari res pretirano pozitivno…

Poražen sem bil že več tisočkrat. V športnih tekmovanjih, v šahu, pri raziskovanju… S tem ni nič narobe. Tekmovati moraš v družbi boljših ali vsaj enakovrednih in tako že po definicije ne zmagaš več kot v polovici primerov. Ampak to je vse ok. Saj tekmuješ le sam s seboj. Tako se učiš in kališ.

Od zmage se ne naučiš kaj dosti. Če ne izgubljaš dovolj pogosto, potem vsekakor nisi na meji svojih sposobnosti in od takega delovanja ne napreduješ. Kaj naredim pred in po porazu? Oboje. Razmislim, vztrajam, včasih kaj spremenim. čeprav včasih to pomeni, da kakšno stvar narediš raje spet od začetka.
Tilen: Tim Ferris je blazno “goal-oriented” (ciljno naravnana) oseba. Njegova logika je npr ta, da lahko pretirano postavljanje ciljev vodi v hudo razočaranje, če le ti niso doseženi, namesto da bi se zavedali, da bi lahko navkljub rezultatu uživali na poti.

Po drugi strani pa ima že “vgrajen miselni model”, ko vnaprej pričakuje maksimalno 60% izpolnitev ciljev. Se pravi, on ve, da bo v minimalno 40% pogorel. Priporočam ogled videa na to temo. Oziroma ena klasična misel je naslednja:”Če si najpametnejši v sobi, potem si v napačni sobi.” 🙂
Gorazd: Vsekakor. Skrbim za to, da imam čim sposobnejše in čim pametnejše sodelavce.

Imaš možnost vpliva na sedanjost in prihodnost. Precej neodvisen si.

»Gorazd, nekaj moraš narediti in potem to prodat. Ti boš to razumel.«… kar dolgo nisem razumel oz. nisem znal aplicirati na svoj primer…
Tilen: Kura ali jajce? Ste šli kdaj tudi v obratni smeri – prodali, preden ste naredili?
Gorazd: Mislim, da skoraj v vseh primerih. No, z internim razvojem skušamo prehitevati potrebe na trgu, vendar pa je potem za konkretno aplikacijo pridobljenega znanja potrebno vedno počakati tudi na naročnika.

Da smo skupaj z ekipo že ustvarili mednarodno prepoznavno podjetje, ki je, globalno gledano, med najzanimivejšimi na specifičnem področju razvoja in-wheel motorjev. To ni tako enostavno in v to smo vložili ogromno dela, energije in znanja.
Tilen: Glede znanja. Pri razvoju pogonske arhitekture električnega vozila je pomik elektromotorja proti kolesu, kjer potrebujemo mehansko energijo, korak naprej. Kateri je naslednji korak?
Gorazd: Pri zagotavljanju potiska je lahko naprednejša možnost le kakšna zelo futuristična oblika brezkontaktnega pogona. Pri sami arhitekturi kolesnega pogona kot ga razvijamo mi, pa gre še naprej predvsem za še višjo kompaktnost in poenostavitve. Kot zanimivost lahko omenim še raziskave na področju Sintropije, kjer pomagamo Andreju Deteli.

To je tematika, ki bo čez deset let tako aktualna kot so sedaj kolesni elektromotorji. Več v lepi knjigi, katere opis je tudi na www.sintropija.si.
Tilen: Moorov zakon? Do kam gre?
Gorazd: V petih do desetih letih lahko pričakujemo pri istih performansah še zmanjšanje teže in volumna za približno polovico. Predvsem na račun izdatnejših testiranj in omogočanju delovanja pri tehnično zahtevnejših pogojih, npr. višjih temperaturah.

Delno pa tudi na račun razvoja materialov in dizajna. No, ampak pustimo se presenetiti. Največji napredek je možen na področjih, ki še niso formalni del razvojnega programa.

Gorazd: »Poglej Ela, kje ima pa ta avto motor (pokažem na običajni avto, ona pa na sprednji del avtomobila).«
Ela: »Aha«
Gorazd: »Oh, ampak vrteti se morajo pa le kolesa… zakaj je pa ta motor tako daleč?«
(verjetno se tudi Eli zazdi, da to pa res ni optimalno…)
Gorazd: »Kaj bi mi lahko naredili, da bi bil motor bližje koles? Kam bi ti dala motor?«

Ni problem narediti 100kW močnega elektromotorja, če nisi omejen s prostorom ali težo. Izziv je narediti dovolj močan elektromotor, ki je sočasno še dovolj lahek in ki ga lahko namestiš med platišče, uležajenje, vzmetenje, dva dela zavore in še kakšno komponento.

Žal ne bo šlo. Naše stranke so zelo specifične. Če pa se boš lotil razvoja kakšnega novega električnega vozila, se pa kar oglasi.
Tilen: Tu me zanima predvsem naslednje. Kje je dolgoročna vizija podjetja – so to nišni izdelki ali greste dejansko v smeri multikorporacije, ki bo postala npr. glavni dobavitelj vaših izdelkov avtomobilski industriji? In še eno vprašanje v navezi s tem – kdaj bodo izdelki zreli za masivno industrijo – recimo kakšna velika avtomobilska znamka?
Gorazd: Do določene mere pokrivamo vse te možnosti. Kratkoročno seveda ne bomo proizvajali zelo velikih količin, dolgoročno pa bomo na nek način vpleteni tudi v to. Dogajanje na trgu je kar pestro, ampak o kakšnih zelo velikih serijah je še težko govoriti.
Tilen: Mi lahko poveš par konkretnih primerov omejitev glede masovne proizvodnje?
Gorazd: Zagotoviti proizvodnjo do nekaj tisoč ali deset tisoč kosov na leto ne bi bilo težavno že s tehnologijami, kot jih imamo razvitih sedaj. Tu potrebujemo le primerno naročilo in smiselno trajanje projekta. Ko pa govorimo o več sto tisoč kosih pa postanejo zahtevani časi vsakega posameznega postopka tako kratki, da je potrebno nekatere detajle v dizajnu prilagoditi za omogočanje uporabe hitrejših proizvodnih postopkov.

V letih med 2004 in 2010 smo se zelo angažirali tako lokalno kot tudi mednarodno. Dobili smo kup nagrad (Naj poslovni načrt, Najpodjetniška ideja, Najbolj ekološko podjetje, bili med 10 najbolj inovativni, bili finalisti Intell challenga in bili tretji na EEVS po sklopu kvalifikacij na Dunaju, Düsseldorfu in finalu Barceloni).

Po tem smo šli še v Silicijevo dolino in s tem zaključil prvi del networkinga. Naučilo smo se kar je bilo v tistem času potrebno in se fokusirali na izpeljavo nove strategije. Sedaj smo pri networkingu zelo previdni, saj lahko s tem izgubimo precej časa. Kolikor se da smo fokusirani.
Tilen: Osredotočenost je v poslu izjemno pomembna. Mi lahko poveš recimo 3 stvari, ki ste se je naučili pri mreženju?
Gorazd:

1. Predvsem poslušaj in se skušaj kaj naučiti.
2. Zavedaj se, da te bo follow-up stal precej časa in bodi izbirčen.
3. Ker je delo in mreženje zelo časovno obsegajoče in naporno se, če se le da, skušaj med tem čim bolj zabavati in imeti fino.

Promocija preko uspešnih tekočih in zaključenih projektov.

Vse večja uporaba električnih vozil.
Tilen: Področje električnih vozil je kar konkreten know-how. Povej mi, kako je s patenti na vašem področju? Se zna zgoditi, da boste postali še bolj zanimivi ravno zaradi tega, ker boste imeli določene patente? In če vprašam dodatno – koliko “reverse engineering-a” je možnega v vašem poslu? Kaj je pravzaprav tista dodana vrednost, da “vam Kitajci ne prekopirajo izdelka”?
Gorazd: Naše izdelke bi lahko skopirali le do določene mere. Morda bi lahko dosegli 30% slabše performanse, kot jih dosegamo mi. Bi pa tisti, ki bi kopiral za to porabil precej več časa, živcev in denarja, kot če bi razvoj naročil pri nas.

Pri patentih in intelektualni lastnini je potrebno biti zelo previden in pameten. Glede na velikost podjetja in poslovne strategije se patenti uporabljajo na povsem različne načine. Velike multinacionalke uporabljajo patente za medsebojno primerjanje moči in onemogočanje novih igralcev, ko le ti pridejo do nevarno velikega dela trga. Srednje velika podjetja se skušajo s patenti vsaj malo zaščititi oz. si izboljšati pogajalska izhodišča, ko se soočijo s pravnimi pritiski velikih igralcev.

Manjša podjetja pa uporabljajo patente predvsem za omogočanje ocene vrednosti podjetja ter za strateške pogovore z največjimi podjetji. To se lepo vidi tudi iz vsebine in kvalitete patentov, ki jih prijavljajo podjetja različnih velikosti.

Patente velikih podjetij je pogosto zelo dolgočasno brat, ker so povsem nezanimivi in opisujejo trivialne in niti ne nove rešitve, na osnovi katerih ne bi smel biti patent nikoli podeljen. Stroški povezani s patentiranjem so še vedno nekoliko previsoki, se pa dogajanje na tem področju odvija v pravo smer.

To se ne bo zgodilo.

Prej bi navezal stike s tujino in poskusil bi do konca izpeljati projekt motorjev za električne skuterje.

Razvoj električnih vozil je v hitrem vzponu, zato deluje več pristopov. V Elaphe pa se skušamo fokusirati le na tiste najpomembnejše in na tiste, kjer imamo v izhodišču jasne konkurenčne prednosti na osnovi znanja, zgodovine in trenutnega položaja.

Najbolj motivirano ekipo, najboljšo jedro tehnologije in skupaj z ekipo popoln nadzor nad delovanjem.

Morda bi si morali občasno vzeti malo več časa za počitek, vsekakor pa bi se morali manj ukvarjati z birokracijo.

Za vse za kar sami nismo dovolj kompetentni ali pa uporabljamo preredko. Tipičen primer so obrtniki za mehansko obdelavo kovin.

V preteklosti sem zelo pogosto delal pozno v noč. Zdaj se trudim, da je to kolikor se da redko, še vedno pa je vsaj dvakrat na mesec kaj takega res potrebno. Kaj me ohranja pokonci poleg zelenega čaja? Občutek odgovornosti.

10 do 12.

Le tako naprej.

Ker je potrebno vsak mesec zaslužiti za eno stanovanje denarja…

Težko se postavim v to vlogo. Ne bi začenjal nečesa novega, vsaj ne kot posel. Če bi že začel, bi se lotil bolj raziskovalno in v posel bi se zadeva prenesla šele, ko bi primerno dozorela…

Slon nima kaj iskati hladilniku. Tega se ne bi lotil.

To res ni moja želja. Če pa že bi, bi Woody Allen, ker je genialen, gotovo znal komično uprizoriti moj karakter. Je pa morda že malo prestar…

Ta vprašanja gredo v napačno smer – svoj ego sem si dovolj močno utrdil tekom udejstvovanja v športu, znanosti in poslu tako, da res ne potrebujem ničesar dodatnega več.
Tilen: Misliš, da je smisel biografij predvsem v ego-boostu glavnega akterja?
Gorazd: Verjetno se dokaj pogosto, morda tudi nehote, stvari obrnejo tudi v tako smer. Če bi kdo kaj pisal, bi bilo bolje, da bi pisal o celi ekipi, ki stoji za našimi rezultati.

Ne bi bil rad nekaj, kar ne obstaja…
Tilen: Hmm, niso npr. vsi znanstveniki, ki spreminjajo svet na bolje, super junaki? Nisi takšen tudi ti? 🙂
Gorazd: No, (nekateri) znanstveniki že počnejo (večinoma) (dolgoročno) koristne stvari, ampak nimajo nekih nadnaravnih sposobnosti tako kot super junaki.

Huh, še več vprašanj je bilo kot sem predvideval.

Kako si prišel na idejo za take intervjuje in kako uspeš motivirati sogovornike, da res vse odgovorijo?
Tilen: Ideja se je porodila po raznih poslovnih modelih iz tujine. V Sloveniji intervjujev na tak način še ni bilo. V mislih imam predvsem strukturo intervjuja in precej neformalni pristop. Kako motiviram? Predvsem na dva načina:

1. Lepa beseda lepo mesto najde.
2. Občutek, da izjemno spoštujem vse podjetniške rezultate in da so intervjuji pravzaprav tudi moj način učenja.

Super. Razmisli prosim o mojih odgovorih in me opozori na kakšno morebitno čudno stvar v mojem razmišljanju ali pa morda na kakšno napako ali pomanjkljivost. Poleg tega pa prosim še naprej širi pozitivne misli in energijo. To bo dobro za vse.

Tilen: Gorazd, postregel si nam z izjemnimi odgovori in vem da so bralci GR8 odnesli veliko koristnih informacij. Želim ti veliko uspehov s tvojimi projekti!