Da so brezplačnim pripravništvom šteti dnevi, kažejo tudi poteze nekaterih univerz na Otoku, ki so na svojih spletnih straneh prenehale promovirati brezplačna pripravništva, kot so to počele do sedaj. Čez lužo, kjer so tožbe še vedno ˝in˝ so se nekateri posamezniki, nekdanji pripravniki, celo spustili v tožbe. In uspelo jim je! Medijski velikan Conde Nast je celo zaprl svoj program brezplačenga pripravništva.
Seveda še vedno obstajajo zagovorniki tovrstnih aktivnosti in različnih brezplačnih praks. Zavoljo izkušenj, pravijo. Ah ja – in poznanstev seveda! Pa poglejmo še en primer iz konkretnega ljubljanskega okolja. Pred časom je znanka sprejela neplačano delo, pripravništvo, ki naj bi ga nadgradila s plačanim delovnim mestom na enaki poziciji.
K tovrstni odločitvi je seveda pripomglo tudi trenutno stanje. Gospodarsko seveda. In seznami brezposelnih diplomantov, ki se so iz dneva v dan daljši. Naprej jo je gnala misel: “Nekaj mesecev delam, potrpim in zdržim, potem pa bo služba moja. Bolje kot da čepim doma!˝
Najtežje je plačati nekoga, ki ga ni potrebno plačati.
Ni mi potrebno razlagati, da do plačanega delovnega mesta ni nikoli prišlo. Še več, nekajmesečno brezplačno pripravništvo se je zavleklo v več kot leto dni brezplačenga dela. Seveda, zakaj plačali nekoga za nekaj, kar nekdo drug dela brezplačno? Najtežje plačati tistega, ki ga ni potrebno plačati. Kaj pa izkušnje? Nova poznanstva?
Izkušnje so bile bolj skromne, saj za izkušnje prelaganja papirjev in kuhanje kave res ne rabiš več kot dvotedenskega počitniškega dela v srednji šoli. Pri 30-ih nam tega res ni treba. Poznanstev je nekaj bilo, ampak vsa so se končala tam, kjer so se začela.
Kot neplačani pripravnik imate manjše možnosti za redno zaposlitev od vaših plačanih kolegov,
Foto: USAG-Humphreys
Tovrstnih primerov je od leta 2008, ko so se nad našo državico zgrnili temni oblaki gospodarske krize vedno več, brezplačna pripravništva so se izrodila v raznorazne anomalije. Čeprav se iskalci zaposlitve, kot moja znanka, še vedno poslužujejo tovrstnih korakov v upanju, na ˝boljšo˝ prihodnost z minimalno plačo.
Če si podjetje ne more privoščiti plačanega pripravnika in bo to delo opravljal nekdo, ki ni plačan, potem bodo sčasoma vsa plačana pripravniška mesta izginila, s tem pa se bo zmanjšalo število delovnih mest na trgu. Zato bi se morali brezplačnim pripravnišvom v prvi vrsti upreti mi, mladi.
Če res ne vidite druge priložnosti razen neplačane prakse potem se pridružite kakšni od nevladnih organizacij ali dobrodelnim ustanovam, po možnosti kakšnim manjšim in lokalnega značaja. Takšnim, ki za svoje delovanje ne porabijo večine prostovoljnih prispevkov, ki pricurljajo na njihove bančne račune.
In če vam nevladne organizacije ne dišijo, potem si poiščite takšno pripravništvo ob katerem se boste naučili nekaj, česar se ne bi mogli nikjer drugje. Takšnih je danes na žalost nadvse malo.
Naslovna slika: Sean MacEntee
Comments
Razlog, zakaj neplačana pripravništva ne vodijo v plačano delo je nizko vrednotenje teh del, saj delodajalec ne “investira” v pripravnike v smislu, da jih bo nekaj naučil oz. usposobil za delo, ampak jih le zlorabi za opravljanja del, ki jih noben drug noče opraviti. Ker je na voljo veliko zainteresiranih se to lahko izvaja. V primeru, da ne bi bilo pripravnikov, pa bi morali delodajalci še plačati za ta “dirty jobs”. Zanimivo pri tem je, da npr. v ZDA obstajajo portali (kot je Fiver ali pa Fancyhands), ki prav služijo s takšnimi trivialnimi opravili, so pa vsaj plačana.
O problemu neplačanih pripravništev v arhitekturi pa tukaj: http://portalpita.si/neplacano-pripravnistvo/