Avtor: Sabina Gosenca

Klasična PR sporočila so že dolgo »passe«, klasično oglaševanje tudi več ne prinese tolikšne prodaje kot nekoč. S prihodom in razcvetom družbenih omrežij se je spremenil pristop. Zdaj smo mi kot proizvajalci oziroma ponudniki storitev tisti, ki ustvarjamo zgodbe, preko katerih širša javnost izve za nas.

Kljub temu, da je življenje res pestro in da se vsak dan na medijskem področju, kjer sem aktivna, zgodi ogromno novih stvari, pa moram priznati, da ni lahko izbrati teme za članek. Zakaj? Zato, ker vsakič znova, ko razmišljam o pisanju, pomislim nate, ki prebiraš te vrstice. Želim, da imaš v prvi vrsti ti korist od branja člankov – da se česa novega naučiš in dobiš motivacijo za nadaljnje delo.

Prav to – kako koristne so objave, je bistvenega pomena, ko gre za aktivnosti na družbenih omrežjih. A ne gre le za aktivnosti na popularnih družbenih omrežjih. Pomembno je namreč tudi to, kako komuniciramo s širšo javnostjo in mediji. Ti so namreč še vedno eden najmočnejših kanalov promocije.

SODOBEN PRISTOP = OSEBNI PRISTOP

Bolj kot kdaj koli prej je pomembno, da je v taktiki in strategijah, ki jih uporabljamo, moč zaznati osebno, čustveno noto.

Kanadska strokovnjakinja s področja odnosov z javnostmi in družbenih omrežij Maggie Patterson v svojem članku na portalu Maximize Social Business izpostavlja 4 načine, kako vnesti svežino in osebnost v objave oziroma sporočila za javnost:

1. DEJSTVA GOVORIJO, ZGODBE PRODAJAJO

Skozi zgodbe javnost izve več o tebi in tvoji dejavnosti. A ne le to – če v vsebini najdejo delček sebe ali pa zaznajo, da bi koristila komu drugemu, jo delijo naprej. To pa že pomeni promocijo tudi zate.

2. VIDEZ SPOROČILA NAJ BO NEKAJ POSEBNEGA

Uporabljaš zanimive naslove, privlačne podnaslove, podpise k fotografiji? Enolično napisana besedila ne vzbudijo pozornosti. Prav tako ni dobro, če je sporočilo zelo podobno tistemu, s čimer se v javnosti predstavlja konkurenca. Vzemi si čas in preden sporočilo posreduješ v javnost, ga preglej in razmisli, ali bi lahko še kaj izboljšal.

3. INFORMACIJE NAJ BODO VIDNE

Si vedel, da človeški možgani kar 60.000 – krat hitreje zaznavajo slike kot pa tekst? Zato premisli, kako boš javnosti predstavil nek produkt ali dejavnost – skozi suhoparen tekst, v katerem boš našteval podatke, ali boš bistvene stvari izpostavil s sliko, grafiko, morda celo video posnetkom? Razmisli, gre za to, kako se bodo na objavo odzvali uporabniki, potencialni kupci. Ni vseeno, ali se bodo ob tvojih objavah in vsebini dolgočasili, ali pa boš v njih sprožil pozitivna čustva in reakcije, ki bodo zate pomenile večjo prepoznavnost.

4. NISI ROBOT

Je že res, da veljajo neka pravila v svetu medijev, družbenih omrežij, toda ni potrebe, da je vse v nekih kalupih, strogo formalno in po domače povedano, »zategnjeno«. Če hočeš, da te opazijo, je potrebno imeti nek prepoznaven imidž, zato je vredno razmisliti, kako lahko s svojim pristopom ustvarjaš neko osebno znamko, zaradi katere bodo ljudje – predstavniki medijev ali potencialni kupci tvojih proizvodov oziroma storitev želeli sodelovati s tabo.

V nadaljevanju namigom iz tega članka dodajam še nekaj svoje osebne note, izhajajoč iz več kot desetletnih izkušenj na področju medijev in odnosov z javnostmi.

ZANIMIVA VSEBINA = KORISTNA ZA UPORABNIKA

Foto: Flickr

Ustvarjanje zgodb je izjemno pomembno, a treba se je zavedati, da ne gre le za samo zgodbo – vsebino, temveč za to, kaj le-ta pomeni javnosti oziroma koliko se lahko bralec iz nje nauči. Zato – ko razmišljaš o tem, kako se predstaviti uporabnikom družbenih omrežij ali na spletu, imej v mislih naslednje: če se bo bralec našel v zgodbi, če bo začutil, da je koristna zanj ali za njegove bližnje, jo bo delil naprej. Izpostavi vrednote, ki te vodijo k zastavljenim ciljem, prikaži kak utrinek iz zakulisja nastajanja te zgodbe, zastavi bralcu vprašanje, kaj misli on, kakšni so njegovi pogledi, občutki…

DRZNI SI BITI DRUGAČEN (original je vreden več kot kopija)

Predlagam, da ko sestaviš nek zapis, sporočilo, ki ga želiš posredovati v javnost, še vsaj enkrat ali dvakrat vse skupaj lepo v miru prebereš. Morda boš ob vnovičnem branju prišel do ideje, kako bi nekaj bolj zanimivo napisal… morda boš našel napako in jo popravil, morda se boš spomnil, da si nekaj pomembnega izpustil… Skratka, vzemi si čas in oblikuj besedilo tako, da bo res nekaj posebnega.

Naj ne bo enako kot so že besedila tvojih največjih konkurentov. Bodi pozoren na to, kakšne izraze uporabljaš, so za bralca razumljivi, zanimivi, ga spodbudijo k akciji, k razmišljanju o tebi? Spodbudi tekst v bralcu željo po tem, da bi izvedel še kaj več? In še nekaj, preden gre sporočilo kamorkoli naprej v javnost – daj ga v predogled lektorju, saj si ne želiš, da bi bilo v njem polno slovničnih napak, ali pač?

FOTOGRAFIJE DA, A NE KAKRŠNE KOLI

Pri ustvarjanju vsebin, naj gre z splet ali za sporočila medijem, je nadvse pomembna kakovost fotografij. Kot urednica portala Triumfator.si, še prej pa dolgoletna športna novinarka za različne medije, velikokrat dobim po elektronski pošti sporočila s strani raznih klubov in društev ali podjetij, ki želijo, da objavim novico, povezano z njimi. V sporočilu je zapisanih cel kup stvari, pogosto poročila od A do Ž (rezultati, prejemniki nagrad, govorci na prireditvah, nastopajoči, občinstvo…) potem pa – ali nobene slike, ali ena sama, pa še ta iz arhiva.

Če dobim več kot 3 dobre fotografije, sem lahko že zelo vesela. To, da se torej ljudje, ki pošiljajo sporočila za objavo, ne zavedajo, kako pomembne so fotografije, nikakor ni dobro za promocijo. V kolikor pa ustvarjaš vsebine za spletne medije, tudi družbena omrežja sodijo zraven, pa razmisli o infografiki, namesto da v tekstu naštevaš preveč statističnih podatkov. Kot rečeno, slike so bistveno bolj opazne in jih človeški možgani hitreje zaznavajo, kot tekste.

UPOŠTEVAJ PRAVILA, A DODAJ DEL SVOJE OSEBNOSTI

Foto: Flickr

Čisto preprosto. O tem, kako se pišejo sporočila za javnost ali kako se komunicira v medijih ter na družbenih omrežjih, si lahko prebereš v številnih priročnikih ali spletnih portalih. Priporočam knjigo mag. Andreje Jernejčič – Kako uspešno sodelovati z mediji, tudi na svoji strani pa med drugim pišem o tem, kaj vsebuje oziroma kako izgleda dobro sporočilo za javnost.

A ne glede na številne namige in nasvete, ki jih dobiš na spletu ali v raznih priročnikih, pomembno je, da vsaj v določeni meri ostaneš to, kar si. Dobro je, da imaš v svoje delo dodaš tudi osebno noto. Lahko je to že podpis v e-mailu, h kateremu dodaš priljubljeni citat… lahko si ustvariš malce drugačno Facebook stran, kjer ljudje že ob prvem obisku začutijo tvojo energijo in vrednote, ki te vodijo skozi življenje.

K fotografijam, ki jih objavljaš, lahko dodaš minimalističen vodni žig oziroma podpis, ki bo tvoje avtorske fotke in grafike ločil od drugih, tebi pa hkrati prinesel večjo prepoznavnost. Dva primera iz moje osebne prakse na fotografijah:

Pri kreiranju sporočil za objavo v medijih ali družbenih omrežjih (naj gre za kratka sporočila ali za tisto pravo sporočilo za javnost, ki je skoraj tako dolgo kot tale članek) seveda je pomembno, da se držimo nekih družbenih norm in pravil, tudi pravilna raba slovenskega jezika je zaželena. A glede na to, koliko sporočil dnevno prejmemo, kakšen je obseg informacij, ki dnevno vstopajo v življenje nas in naših bližnjih, je še kako pomembno, da ohranimo lastni jaz, da se po nečem ločimo od drugih.

Zanima me, s kakšnimi izzivi se pri ustvarjanju vsebin ali pri komuniciranju z mediji soočaš ti? Kakšne so tvoje izkušnje s pisanjem sporočil za javnost? Jih sploh imaš, jih sploh ustvarjaš, ali za to raje najameš PR agencijo oziroma strokovnjake s tega področja? Vesela bom tvojega komentarja.

Pop ikona jih ima na primer več kot 40 milijonov!  »Noro! Kam gre ta svet?!«  sem pomislila, ko sem si ogledala videoposnetek na Youtube z naslovom »Social Media Revolution 2015«.

Dejstvo je, da bodo številke tudi v prihodnje še bolj impresivne. In če bomo želeli slediti trendom, ki jih prinašajo nove tehnologije in življenje v 21. stoletju, bo tudi znanje še bolj dragoceno. Tako kot čas, ki ga bomo porabili za pridobivanje novih znanj, ali nasveti, s katerimi bomo na poti do uspeha pomagali drugim.

Dan ima pač 24 ur. Za vse. Zame, ki delujem kot samostojna podjetnica in imam fleksibilen delovni čas, za nekoga, ki si je že ustvaril družino, a se vsako jutro odpravi v službo več deset kilometrov daleč, za delavca v proizvodnji, ki po osmih urah dela zaradi želje po dodatnem zaslužku opravlja še dopolnilno dejavnost… ali pa za brezposelnega, ki je verjetno po mnogih prošnjah brez odgovora že skoraj povsem obupal pri iskanju zaposlitve.

Zakaj sem nalašč izpostavila različne ljudi? Zato, ker smo si med seboj zelo različni, a v tem, koliko ur dnevno imamo na razpolago, smo na istem. 24. Nič več in nič manj. Prioritete, ki smo si jih postavili v življenju, ter okoliščine, v katerih živimo, pa se seveda razlikujejo.

Meni pridobivanje novih znanj predstavlja izziv. Ni vedno prave motivacije, priznam. In takrat nočem z glavo skozi zid. Si pač vzamem nekaj prostih uric ali kar cel dan… saj nadoknadim kasneje. Če mi začetki učenja predstavljajo težavo (saj veste, toliko informacij naenkrat, da imate občutek, da vam bo razneslo glavo!), pa je potem, ko se nečesa novega naučim in začnem novo znanje uporabljati v praksi, toliko bolj prijetno.

Pred nekaj dnevi sem se tako končno lotila posebnega e-izobraževanja, ki ga ponuja Udemy.  Za začetek sem izbrala tečaj s področja Social Media Marketinga, ki na koncu, če ga uspešno opraviš, prinese tudi poseben certifikat. Vsak dan vsaj nekaj minut (včasih pa celo ur) namenim lekcijam in posledično ustvarjanju na spletu. Le teorija in praksa skupaj prineseta končni uspeh.

Zdaj, ko vidim, kako koristno je to izobraževanje, mi je žal, da sem toliko časa odlašala… po drugi strani pa sem še bolj odločna, da nadaljujem po tej poti ter da znanje, ki ga pridobim, vsakodnevno uporabljam pri svojih projektih in komuniciranju z različnimi naročniki, ter ga tudi delim naprej. In ja, že imam izbrano novo e-izobraževanje, v določeni meri povezano s tem, kar že znam, a lahko še precej izboljšam, po svoje pa prinaša čisto nekaj novega.

Korak naprej – od tečajev za množice do dela z enim ali dvema naročnikoma

Pomisli, ko na spletu ali kje drugje zaslediš informacijo o nekem tečaju, kaj ti je pomembno? Cena? Čas trajanja tečaja? Tema? Izvajalci? Verjetno vse to, kajne?

Ko sem prijateljice povprašala o tem, ali bi si za tečaj, ki bi jim prinesel nova znanja in veščine ali pa vsaj nadgradil dosedanje znanje, izbrale neko podjetje ali organizacijo iz drugega konca Slovenije, kjer predavateljev ne poznajo, mi je večina rekla, da ne. Razen, če bi seveda ta tečaj potekal znotraj podjetja, v katerem so zaposlene in bi kotizacijo zanj plačal delodajalec, oziroma bi bil tak tečaj brezplačen.

Zakaj takšen odgovor? Ker ne poznajo ljudi, ki tečaj izvajajo, ker ne vedo, če bodo dobile konkretne informacije, povezne s poslom, ki ga opravljajo. Lažje bi se samostojno, na lastne stroške, za tečaj, ki bi prinesel nova znanja, odločile, če bi bil predavatelj ali predavateljica nekdo, čigar delo že poznajo oziroma to osebo poznajo osebno, ali pa če bi šlo za že uveljavljeno ime na slovenski (ali celo mednarodni) sceni.

Znanec iz športnih krogov, ki je nedavno sklenil sodelovanje z mano,  mi je prav tako dejal, da je sicer že gledal na spletu za razne tečaje, a ga je od tega, da se prijavi, odvrnilo dejstvo, da je cena glede na njegovo finančno stanje dokaj visoko postavljena, da tečaj poteka v več kot 100 km oddaljenem kraju in to več vikendov zapored, česar si (glede na naravo dela) ne more privoščiti, pa tudi če bi imel proste vikende, bi jih raje preživel z družino.

Kar nekaj razlogov sem torej naštela, v čem je prednost individualnih svetovalnih uric, ki postajajo tudi del mojega posla. Oseba, ki se zanje odloči, bo dobila konkretne primere s področja, na katerem je tudi sama aktivna. Poleg tega je svetovanje ob čaju ali kavi, pri nekomu doma ali v priljubljenem lokalu z dobrim wi-fijem, bolj prijetno kot sedenje v neki večji predavalnici, sejni sobi in podobno. Kaj praviš? No, pika na i pa so seveda rezultati, ki se pokažejo že po enem ali dveh srečanjih, tisti večji pa po nekaj tednih oziroma mesecih. Gotovo ima individualno svetovanje tudi kakšno slabo stran, a zaenkrat moram priznati, da imam le dobre izkušnje.

Posebno moč ima tudi zahvala

Moram se ti zahvalit. Bila sem presenečena, ko sem opazila, da si ročno napisala zahvalo, kar je velika redkost danes. Ne morem reči, da nisem bila skeptična, ali bi ali ne bi investirala (čeprav ni to takšna vsota), a sem zelo vesela, da sem, ker imam občutek, da sem odprla ena velika vrata! Hvala ti za vse in upam, da kmalu spet kaj skupnega narediva.

Tako se je glasilo sporočilo, ki sem ga pred dnevi dobila na svoj elektronski naslov od stranke, kateri sem ob čaju svetovala, kako biti bolj učinkovita pri objavah na Facebooku in kako pristopiti k medijem. Storitev (individualno svetovanje) mi je stranka plačala vnaprej, jaz pa sem ji po izvedbi svetovanja poslala posebno zahvalo za zaupanje in ji zaželela uspešno delo v prihodnje. Nekaj dni zatem je imela obisk ekipe POP TV – 24 ur (za rubriko Vizita), čaka jo fotografiranje za eno od znanih slovenskih revij, tudi priljubljenost na Facebooku se je povečala…

Zgolj naključje? Ne, vanj ne verjamem. Ker je vse z razlogom. To, da sva naredili analizo njenega dosedanjega dela, da sem ji z nekaj nasveti pomagala do sprememb v javnem nastopanju in komuniciranju na družabnih omrežjih… ter seveda njene kakovostne storitve in pozitivna energija so jo pripeljali do tega, da so se za njeno delo začeli zanimati tudi mediji. 

Vse to pa je le kamenček v mozaiku gradnje blagovne znamke oziroma imidža, ki ji bo v prihodnje prinesel še več strank in zadovoljstva. Seveda, če bo vztrajala, če bo ohranjala visoko raven kakovosti svojih storitev in če bo še naprej vlagala v svoje znanje (ravno te dni se je vrnila iz novega izobraževanja v tujini).

Znanje je namreč neprecenljivo bogastvo, ki ga nikoli ni dovolj. Treba je investirati vase, treba si je vzeti čas in poiskati ljudi, ki obvladajo tisto, kar ti ne znaš. Seveda zgolj eno srečanje ali en tečaj ne bosta dovolj za uspeh. S tem, da ti nekdo posreduje znanje, je storjen prvi korak. Bistveni so potem koraki, ki sledijo… proces učenja namreč nikdar ni kratkotrajen. Le vaja namreč dela mojstra.

Sporoči mi svoje izkušnje

Kakšne so tvoje izkušnje s pridobivanjem novih znanj? Si ljubitelj tečajev za večje skupine, seminarjev, ki jih organizirajo razne institucije in podjetja, ali pa si novo znanje pridobil prek “online” izobraževanja? Bi osebi, ki ti jo priporoči prijatelj ali prijateljica, bolj zaupal in ji plačal za individualno svetovanje, ali pa bi se raje odločil za obširnejši tečaj, ker bi ti le-ta lahko prinesel mnogo več? Sporoči nam svoj komentar, svoje razmišljanje.

Naslovna slika: Flickr

Nikoli več ne bo, kot je bilo.

Zadnji dnevi leta 2014 so kot nalašč za razmišljanje o tem, ali smo izpolnili zastavljene cilje, ali smo dosegli želene rezultate, ali bomo lahko letu, ki se poslavlja, pripisali oznako »odlično«, »dobro«, »zadovoljivo«, »srečno«, »uspešno«…. (dodaj po svoje še kaj, kar ti pride na misel!).

Selitev, prilagajanje, novosti, tudi negodovanja, nesporazumi, nestrinjanja v pogledih različnih generacij. A vseeno veliko dobrega, zabavnega, osrečujočega, navdušujočega, z obilo priložnostmi za osebno rast in razvoj … tako bi lahko jaz na kratko opisala leto, ki se izteka. Po zasebni plati. Kaj pa poslovno?

Tako kot pri vseh stvareh v življenju je potrebno tudi v poslu znati sam sebi priznati napake in se iz njih česa naučiti. Treba je znati prevzeti odgovornost za svoje odločitve in se soočiti s posledicami. Ko se leto izteka in se oziramo v prihodnost ter si izrekamo voščila in lepe želje za novo leto, pravzaprav ni časa za obžalovanje, je pa vedno čas in priložnost za nove ideje in cilje. In kar je najbolj pomembno – treba je razmišljati pozitivno, optimistično,  verjeti v uspeh, iti v akcijo in vztrajati.

Do kakšnih spoznanj me je pripeljalo poslovno delovanje v letu 2014? Katere so tiste stvari, ki sem se jih naučila in po katerih si bom leto tudi najbolj zapomnila?

1. CENI SVOJE ZNANJE.

Za mano je več kot deset let dela v medijih, pridobivanja izkušenj v javnem nastopanju, pisanju člankov, vodenju prireditev. Ko je treba to ovrednotiti (postaviti ceno za svoje storitve – naj gre za odnose z javnostmi, vodenja prireditev, animacijo, upravljanje s profili na družabnih omrežjih in kreiranje vsebine za spletne strani) pa vse prevečkrat pozabim na številne seminarje in izobraževanja ter neprecenljive izkušnje, po zaslugi katerih imam danes nekaj, kar se težko ovrednoti z nekaj evri na uro.

Ker je »kriza« (obup, te besede res ne maram, ker je pogosto izgovor, da se nekaj ne da storiti ali da nekdo hoče več denarja spraviti v svoj žep!), je »zbijanje cene« v mojem poslu nekaj povsem običajnega. Toda – če bi se ti pokvaril odtok, pa ga ne bi znal odmašiti, ali pa bi ti počila cev in bi imel poplavo v stanovanju… bi si na primer upal zbijati ceno strokovnjaku, ki bi prišel k tebi domov in zadevo popravil? Mislim, da ne bi. Tudi moji talenti in pridobljeno znanje niso bili zastonj. In ker vem, da svoje delo opravim profesionalno, zanesljivo, natančno, z obilo pozitivne energije, pričakujem, da bo to tudi korektno plačano.

2. PODPIŠI POGODBO O SODELOVANJU.

Če me želiš najeti in pričakuješ od mene 100% zavzetost, zanesljivost in natančnost, potem jaz od tebe pričakujem, da ti ni težko podpisati nekega sporazuma, pogodbe ali vsaj naročilnice, na podlagi katere bom opravila ta posel. V letošnjem letu se mi je namreč zgodilo, da sem osebi, ki jo poznam že leta in s katero se srečujem na različnih prireditvah oziroma ob različnih priložnostih, zaupala na besedo.

Pa ne tisto, za šankom. Dejansko se je zgodilo, da mi je nekdo od funkcionarjev na visokih položajih rekel, da me bo najel za nek posel. In se je nekaj dni ali tednov zatem zgodilo, da je »pozabil« na dogovor in najel nekoga drugega, mene pa o tem seveda ni obvestil. Ne po telefonu niti ne preko e-maila. Če bi takrat, ko me je ta človek prvič poklical, vztrajala pri podpisu pogodbe, v kateri bi bilo natančno opredeljeno, za kakšen posel gre in koliko bo plačan, bi verjetno bilo drugače.

3. TVOJ ČAS JE DRAGOCEN.

»Bi šla na kavo, te moram nekaj vprašat?«

»Živjo, Sabina. Te kaj motim? No, saj ne bom dolgo… veš kaj me zanima, kako ti narediš to in to…?«

»Imam nekaj zanimivega zate, nekaj, kar ti je pisano na kožo. Dajva se dobit, pa pogovorit…«

Kar nekajkrat sem dobila takšne klice ali sporočila… in največkrat sem se odzvala, konec koncev, nisem želela zamudit kakšne dobre priložnosti, pa tudi kofetkam rada, če je družba prava. Potem pa, ko sem prevozila več deset kilometrov, prebila v avtu več kot pol ure in naposled le pila kavo ali čaj, sem ugotovila, da iz tega posla ne bo nič, da nekdo želi od mene zastonj nasvete ali nekaj, kar se niti malo ne ujema z mojo poslovno taktiko, strategijo, vizijo, razmišljanjem o delu in življenju nasploh.

In zato sem odslej precej bolj pozorna na to, kdo hoče mojo pozornost, kdo hoče sestankovati z mano in s kakšnim razlogom. Med mojimi storitvami je tudi individualno svetovanje. Proti plačilu, seveda. Najboljši prijateljici ali nekomu, ki je tudi meni že naredil kdaj kakšno uslugo, seveda z veseljem namenim svoj čas, za vse druge pa – po mailu napiši, za kaj gre, jaz pa potem povem, kako in kaj.

4. IZKLOPI WI-FI NA TELEFONU, KO DELAŠ.

Meni, ki lahko velikokrat ustvarjam doma ali pa v kakšnem lokalu z dobro internetno povezavo, je med delom ničkolikokrat zapiskal ali zavibriral telefon. In vsakič znova sem pogledala, zakaj – kdo mi piše, kdo komentira kakšno mojo objavo, kdo mi je poslal mail… In vse to je velika distrakcija pri poslu, motnja, dekoncentracija.

Seveda sem to dokaj pozno dojela, a bolje pozno kot nikoli. Zdaj največkrat, ko sem ob lap topu in se lotim ustvarjanja, wi fi na telefonu izklopim, prav tako zaprem večino zavihkov na računalniku, razen tistih, ki jih pri svojem delu dejansko potrebujem.

5. KO IMAŠ SLAB DAN, SE NE SILI Z DELOM, AMPAK RAJE NAREDI KAJ ZA SVOJO DUŠO.

Ne glede na to, kakšen posel opravljaš, pride slab dan. Seveda pride. Včasih človek vstane z levo nogo, včasih je kriva polna luna, pri ženskah tudi tisti dnevi v mesecu naredijo svoje, kajne? Včasih pa preprosto ni naš dan. Je sploh treba iskati izgovore za to? Meni, ki sem samostojna podjetnica, pa res ni treba nikomur polagati računov, zakaj danes recimo nisem napisala dveh člankov ali zakaj nisem poslala 10 novih ponudb…

Če en dan pač ni inspiracije, je bolje, da se lotim drugih stvari in dam posel za kak dan ali dva, ali pa vsaj za nekaj ur, na stranski tir. Sprehod, telovadba, pogovor s prijateljico, ogled kakšnega dobrega filma v dobri družbi, menjava okolja (izlet) – vse to zelo pomaga. Da o kakšni knjigi, pri branju katere se rodijo nove ideje, ne govorim. Zaradi enega dne, ko nečesa ne bom naredila, se svet ne bo podrl. Bom pa, če bom poskušala nekaj doseči »na silo«, to verjetno storila na napačen način, ki bo bodisi v slabo voljo spravil mene ali pa naročnika oziroma poslovnega partnerja.

6. DRUŽI SE Z LJUDMI, KI SO USPEŠNI, KI IMAJO VISOKE CILJE IN AMBICIJE IN KI TE NAVDIHUJEJO S SVOJIM DELOM, TUDI ČE LE-TO NI POVEZANO S PODROČJEM, KI TE ZANIMA.

Saj je popolnoma jasno, zakaj. Zato, ker ljudje, ki so v svojem poslu že dosegli visoke cilje, vedo, da uspeh ni prišel čez noč in tudi ne zlahka.  Takšni ljudje znajo ločiti zrnje od plev, vedo, da so na poti do uspeha tudi številne ovire in da so zmage za drzne, pogumne in vztrajne. Si ti eden od njih? V okolju, kjer ustvarjaš in kjer želiš navezati nove poslovne vezi, je torej še kako pomembno mreženje, druženje, spoznavanje novih ljudi in novih stvari.

Bodi odprt za nova spoznanja. Moja napaka, ki sem jo počela vrsto let – večinoma sem se družila s športniki in športnimi funkcionarji, navijači raznih športnih kolektivov… danes pa vidim, da pri stvareh, ki jih načrtujem, potrebujem širši spekter ljudi, takšnih, ki sicer cenijo vsakodnevni trud in naprezanje, a imajo veliko več tehničnih znanj kot zgolj fizične sposobnosti.

7. ŠIRI SPEKTER SVOJIH ZNANJ, RAZVIJAJ SVOJE TALENTE.

Ker nikoli nisi tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. Tehnologija se neznansko hitro razvija, trendi se spreminjajo, vse bolj prihajajo v ospredje ljudje, ki se znajdejo v različnih situacijah, ki razpolagajo z več znanji. Sama zase pravim, da sem medijski multipraktik. Drži, ker sem se kot novinarka, voditeljica ali urednica preizkusila v različnih medijih in ker sem si nabrala ogromno izkušenj.

No, zdaj, ko se bolj posvečam kreiranju vsebin za spletne strani in družabna omrežja, pa ugotavljam, da moram nadgraditi svoje znanje tujih jezikov, računalništva, oblikovanja, tudi področje prodaje in marketinga je meni v marsičem še vedno velika neznanka… Seveda ne bom zmogla vseh znanj pridobiti sama, še manj, da bi šlo to brezplačno. Toda pomembno je, da se zavedam pomena učenja, stalnega izobraževanja. Zato iščem ponudbe za razne seminarje in delavnice, hkrati pa sem hvaležna za ljudi, ki mi pridejo naproti in ta znanja že imajo.

8. BESEDI »PROSIM« IN »HVALA« STA PRAV TAKO POMEMBNI KOT »RAD TE IMAM«.

Pri vsem, kar počnem, me vodi ljubezen. Zato znam ljudem, ki mi stojijo ob strani, večkrat reči in pokazati, kako hvaležna sem, da so del mojega življenja, da mi njihova podpora veliko pomeni, da cenim njihovo zaupanje. A ob tem ne smem pozabit, da se velikokrat znajdem v situaciji, ko je treba znati reči: »Tega ne znam. Prosim, mi lahko ti pomagaš?« ali pa »Ti to obvladaš, jaz pa ne. Prosim, povej mi, se lahko kako poveževa, ti lahko kako vrnem uslugo?«

To, da priznam, da nečesa ne obvladam in da potrebujem pomoč, je nekaj, kar sem se predvsem v letošnjem letu zelo dobro naučila. Še bolj pa sem se začela zavedati pomena hvaležnosti. Pišem dnevnik hvaležnosti, velikokrat koga javno pohvalim preko družabnih omrežij, osebam, ki so mi v pomoč pri mojem poslu ali v zasebnem življenju, pa znam prav tako večkrat reči HVALA in se jim poskušam na kak drug način oddolžiti za to, kar so storili zame.

In kaj naj zapišem za zaključek? Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Za obžalovanje pa ni časa, saj so moje misli že pri projektih, ki bodo luč sveta ugledali v letu 2015. Motivacije in idej ne manjka, a vem, da se lahko še marsičesa naučim in izpopolnim svoje dosedanje znanje. Hvaležna sem za vse lekcije, boleče padce in poraze ter za vse tiste lepe, nepozabne trenutke, ko sem dobila vnovično potrditev, da sem na pravi poti, ko sem se odločila, da eno poglavje v svojem življenju zaključim in naredim korak naprej v karieri.

Vsem, ki mi omogočate, da rastem, da razvijam svoje talente, da si zastavljam nove cilje in se veselim vsega, kar prihaja po poti do uresničitve teh cilje – hvala, ker ste! Vsem, ki boste še prišli v moje življenje – veselim se tega in vas pričakujem z nasmehom na obrazu. Vsem, ki ste me spremljali kot napovedovalko na tekmah ali športno novinarko, pa mi zdaj govorite, da me pogrešate v tej vlogi – hvala vam.

Morda še kdaj, čeprav dvomim. Ker se cenim in ker je čas za višje ambicije. Vsem, ki se vam s svojimi članki delala promocijo, pa mi tega niste plačali ali mi vrnili usluge, ko sem to potrebovala – hvala tudi vam, ker ste me naučili, da se bom odslej bolj cenila. Lahko vam pošljem svojo ponudbo, a ne pričakujte popustov. Vsem, ki še vedno brskate po mojem Facebook profilu ali na kakšnem drugem družabnem omrežju, pa mi sicer ne zmorete pogledati v oči ali poklicati in vprašati: »Kako si?« – no, vam pa ne bom rekla HVALA, ampak se bom zgolj nasmehnila. Zakaj? Ker je življenje tako lepo…

Po čem pa si boš ti zapomnil/a leto, ki se izteka? Je bilo poslovno uspešno ali neuspešno? Zapiši svoja razmišljanja v komentar. Pa SREČNO 2015 in naj se izpolnijo tudi tvoje sanje!

Kaj pa, če nimaš časa, znanja in idej, kako poslovno komunicirati na spletu, kako privabiti več strank oz. kupcev preko aktivnosti na družbenih omrežjih in kako učinkovito komunicirati z javnostmi? Kaj storiš v tem primeru?

Ali izbereš možnost 1? Narediš nič.

Ena možnost je, da zamahneš z roko in si misliš:

Pa saj bo posel uspel tudi v primeru, če temu ne posvečam pozornosti.

In ne storiš ničesar. Podjetja ali blagovne znamke pač ne promoviraš prek spleta, ker imaš drugačno oglaševalsko strategijo.

Ali izbereš možnost 2? Znaš vse.

Druga možnost – ker si prepričan, da znaš in zmoreš prav vse. Ob obilici vsakdanjih obveznosti se boš začel ukvarjati še s tem, ker je to »nuja« v sodobnem svetu, ko je moč interneta pri širjenju informacij in komuniciranju z javnostjo že presegla druge medije.

In boš sam nekaj objavljal na Facebooku, morda boš v podjetju odprl še Twitter račun ali Instagram, nekomu boš plačal minimalni znesek za spletno stran (samo zato, da je), potem pa – v vsakodnevni bitki s časom – enostavno »pozabil« na kreativnost, pravi »timing«, originalnost in predvsem ažurnost oziroma odzivnost, ki je v komuniciranju z javnostmi še kako pomembna.

Tvoja spletna stran bo (glede na trende) v letu ali dveh zastarela, Facebook stran bo morda sprva polna objav in slik, predvsem tistih, klasično reklamnih (ker bo ob izdelavi oglasa za časopis najlažje nalepit sliko še na Facebook ali Twitter), kasneje, po nekaj tednih ali mesecih pa boš verjetno na redne objave in promocijo prek družabnih omrežij »pozabil«, češ – saj mi to ni prineslo dobička, tega ne rabim, to je le zguba časa…

Ali izbereš možnost 3? Izbereš pravilno.

Slika: Flickr

In potem je tu še tretja možnost – najel boš strokovnjaka, kreativnega človeka, ki se ponaša z znanjem in izkušnjami s področja medijev, marketinga, odnosov z javnostmi. Človeka, ki se spozna na delovanje družbenih omrežij. Podal mu boš informacije, kakšna je vizija in kdo so potencialni kupci (ciljna publika), poskrbel boš za promocijski material (fotografije, video), predvsem pa boš temu človeku zaupal in mu dal vsaj nekaj časa, saj noben uspeh ni dosegljiv čez noč.

No, recimo, da obstaja še kakšna možnost, ki je lahko tudi kombinacija z več drugimi stvarmi, o katerih ta hip niti ne nameravam pisati. Bistvo, ki ga želim s tem pisanjem izpostaviti, se skriva v tem, da je še kako pomembno – ZAUPANJE.

[Tweet “Zaupanje je v poslu na samem vrhu lestvice vrednot.”]

Če z nekom skleneš sodelovanje ali vsaj razmišljaš o tem, je zaupanje (ob korektnem plačilu za storitve, se razume) po mojem mnenju na vrhu lestvice vrednot. Seveda so tudi mene izkušnje iz preteklosti marsičesa naučile, tudi to, da je kdo izneveril moje zaupanje, se je že zgodilo. Toda – če jaz nimam znanja in idej, kako nekaj spremeniti, izboljšati, popraviti itd., potem se obrnem po pomoč k nekomu, za katerega se ve, da to obvlada.

Moja izkušnja

Slika: Flickr

Pred časom sem začela sodelovati z enim od naročnikov na področju “social media marketing”. Po več mesečnem prepričevanju, da to podjetje potrebuje Facebook stran, saj gre za dejavnost oziroma storitve, priljubljene v širši javnosti in vseh generacijah, sem dobila posel. Ustvarila sem FB stran, dodala nekaj vsebin, pripravila strategijo oz. načrt aktivnosti… Toda kmalu so se stvari začele »zatikati«. Pa ne pri denarju, kot bi verjetno najprej pomislili.

Kar me je zmotilo že po nekaj dneh ustvarjanja, je bilo vmešavanje v moje delo. Vsakodnevni klici in dopisovanje prek e-pošte, takšna in drugačna vprašanja, kako sem to in ono naredila, pa zakaj… Nato sem se z naročnikom dobila na kavi, podelila nekaj nasvetov, pojasnila, kako se nekatere stvari naredi in s kakšnim namenom…

Vse to zato, da bi mu dala vedeti, da grem korak za korakom in da bodo učinki komuniciranja na FB vidni šele čez čas, ne pa v nekaj dneh. Toda iz tega srečanja je sledilo še več vprašanj, krog ljudi, ki so se vmešavali v objave na tej Facebook strani, pa se je samo še povečeval. To bi še nekako sprejela, če bi bili to ljudje, ki bi se na to spoznali, a se niso.

To so bili namreč ljudje, ki na FB nimajo niti lastnega profila, kaj šele, da bi se ukvarjali z oglaševanjem, pisanjem, fotografijo, dizajnom. Posledično seveda učinek od aktivnosti na družabnih omrežjih ni bil po pričakovanjih. Sama sem vedela, da se da storiti še marsikaj (sponzoriranih objav denimo sploh ni bilo), a ko sem hotela ukrepati, me je naročnik ustavil (beri: zbrisal mojo objavo, spremenil fotografijo, ki mi jo je tako ali tako pred časom sam posredoval) in podobno.

Očitno že nisem na začetku dovolj jasno povedala, da želim, da mi zaupajo in da naj bodo potrpežljivi, ker uspeh ne pride čez noč, na družabnih omrežjih pa sploh ne more nihče računati na to, da se bo prodaja že v nekaj dneh izjemno povišala. Ali pa sem sama naredila napako, ker sem šla nekomu, ki se na Facebook ne spozna, pojasnjevati, da zadeve niso prav nič komplicirane?

Hm… iskreno priznam, da sem na tem testu padla tudi sama. Moj namen je bil dober, poslovna taktika pa slaba. Naročniku bi lahko namreč ponudila nadgradnjo sodelovanja – izobraževanje za zaposlene v podjetju. Pa mi to takrat, ker sem si vmešavanje v moj posel preveč vzela k srcu, ni prišlo niti na misel. No, na napakah se učimo…

Znova te vprašam – če se ti pokvari hladilnik, pralni stroj, računalnik… kaj storiš? Odpelješ ga na servis, kajne? In ga dobiš nazaj popravljenega, za popravilo pa tudi konkretno plačaš. Vmes serviserju gotovo ne »težiš« vsak dan po telefonu, kateri del je zamenjal, zakaj je izbral tak način dela ipd.  Želiš pa si , da bi bilo čim manj narobe, ker bi s tem bili stroški popravila manjši, je tako?

Slika: Flickr

Serviserju, kateremu daš nekaj v popravilo, zaupaš, da bo delo dobro opravil, mar ne? Lahko se sicer zgodi, da mu boš plačal, pa stroj, računalnik, hladilnik… (karkoli pač si dal v popravilo) že kmalu spet ne bo delal tako kot mora. Takrat boš seveda najprej »bentil« nad slabo opravljenim delom strokovnjaka, kateremu si zaupal, toda mislim, da je večkrat vzrok v napaki kje drugje. Boš pa najverjetneje naslednjič za popravilo najel nekoga drugega…

No, naj povem, da sem spor z naročnikom s področja, kjer sem sama aktivna, »rešila« tako kot se spodobi – s konstruktivnim pogovorom ob kavi. Naredila sem tisto, kar bi pravzaprav morala že na začetku – izpostaviti dejstvo, da je potrebna vsaj minimalna stopnja zaupanja, da se naredijo prvi koraki proti zastavljenemu cilju.

Cilj mora biti jasen, to, kako se do njega pride, dogovorjeno že na začetku (in zapisano v pogodbi o sodelovanju). Vsekakor pa se je treba sproti prilagajati spremembam oziroma novo nastalim razmeram. Seveda se lahko zgodi, da se poti razidejo predčasno, ker se ena ali druga stran odloči za prekinitev sodelovanja oziroma le-tega po izteku določenega obdobja ne podaljša. A da bi bilo takšnih primerov čim manj, je dobro, če sami pri sebi razčistimo – smo res mojstri na vseh področjih ali pa takrat, ko nečesa ne znamo, najamemo strokovnjake in jim zaupamo?

Zanima me tvoje mnenje

Kakšne izkušnje imaš ti ali tvoji najbližji? Si se že opekel pri sklepanju pogodb? Si kakšnemu strokovnjaku zaupal, ga plačal, potem pa doživel razočaranje? Kako si zadevo rešil oziroma česa te je tovrstna izkušnja naučila? Sporoči mnenje v komentar.

Naslovna slika: Flickr

Ste se našli v zgornjih vrsticah? Se vam dogaja kdaj kaj podobnega? Ste že večkrat pomislili na to, da je FB popolna izguba časa?

Če smo iskreni, v poplavi vseh informacij in številnih medijev je tudi Facebook postal res nadležna stvar. Sploh v primeru, če imate veliko število prijateljev in če večkrat dnevno spremljate objave. Ali v primeru predvolilne kampanje, kjer ste kar naenkrat o vseh možnih kandidatih in kandidatkah za župane oz. županje ter mestne svetnike izvedeli mnogo več kot kdaj koli prej.

No, na srečo na Facebooku obstaja možnost, da kliknete »unfollow« in se vam objave teh oseb ne prikazujejo več v »news feedu« (to kasneje lahko seveda znova spremenite!), ostanete pa še vedno njihovi prijatelji in lahko, če vas kaj zanima, sami pogledate njihov profil. Lahko pa greste še dlje in v primeru nadležnih objav enostavno skrčite seznam prijateljev oziroma se pozitivno odzivate na prošnje za prijateljstvo le v primeru, da te ljudi tudi dejansko poznate oziroma vas zanima, kaj počnejo v življenju.

Priznam, da sem sama pred nekaj leti popolnoma drugače razmišljala o prisotnosti na Facebooku. Objavila sem mnogo statusov in komentarjev, nisem skrivala tega, kam hodim na dopust, kako preživljam svoj prosti čas, s kom se družim ob kavici in podobno. In večinoma so bile vse te objave javne, torej nisem uredila pri nastavitvah možnosti, da to vidijo le prijatelji oziroma le določene osebe. Tudi pri tem, koga »potrdim« za prijatelja (izraz je namenoma v narekovajih, ker prijateljev pa res ne sprejemaš oziroma potrjuješ, ampak gre za ODNOS, ki ga je treba negovati in ceniti!), nisem imela nekih omejitev…

Sem pa zelo dobro vedela, da na FB ne bom pisala o svoji zasebnosti, kar se tiče odnosa z moškimi, kakor tudi ne bom objavljala negativnih objav, saj nisem pristaš obrekovanja in kritiziranja. Že od nekdaj je tako moj osebni profil poln pozitivnih misli, člankov in citatov znanih oseb, prijetnih fotografij, spodbudnih misli in podobno.

Potem pa je prišel ON… Moški, ki me iz dneva v dan osrečuje in izpolnjuje, ob katerem se počutim varno in ljubljeno…  Odprl mi je oči glede (ne)varnosti na internetu in tudi glede tega, koliko časa se pravzaprav porabi za FB in podobne »neumnosti«. Spomnim se njegovih besed, ob katerih sem bila sprva nejevoljna, zdaj pa vem, da so imele svojevrstno težo, da imajo velik smisel in pomen.

»Kaj bova imela od tega, če bodo najine fotke dostopne vsem, če bo na tvojem profilu pisalo, da si ‘v zvezi’? Bova zato kaj bolj srečna? Boš zato ti poslovno bolj uspešna?« Vprašanja, ki vsako žensko, ki je zaljubljena in si globoko v srcu želi svojo srečo pokazati pred celim svetom, ganejo… Vsaj malo, priznajte, punce.

Danes mi na kraj pameti več ne pride, da bi na FB ali na katero koli drugo družabno omrežje napisala kaj tako osebnega kot je na primer to, kam grem na dopust in s kom, kakor tudi ne vidim prav nobenega smisla v tem, ali na mojem profilu piše, s kom sem v zvezi in kakšna le-ta je. Pa ne gre za skrivalnice… Ne gre za sramežljivost. Najini najdražji vedo, kar pač meniva, da morajo vedeti. Deliva z znanci, poslovnimi kolegi, sorodniki in prijatelji tisto, kar želiva. Midva pa si poveva najbolj zaupne stvari in se pogovarjava o prihodnosti, brez da bi to objavljala na FB.

In zdaj me boste vprašali: »Ja, zakaj pa potem sploh si na FB, če ti je to vse odveč?« Razlogov, zakaj sem sama osebno aktivna na vseh možnih komunikacijskih platformah, ne le na FB, je seveda veliko. Konec koncev, komuniciranje z javnostjo je moj posel. Toda vse bolj ugotavljam, da je skoraj vsaka minuta na FB in drugih družabnih omrežjih »izgubljena«, če nimam konkretnega razloga za objavo ali za brskanje po »news feedu«.

[Tweet “Za vsako minuto na družbenih omrežjih imejte konkreten razlog #minutaizgubljenavrnesenobena.”]

Na chatu sem vedno »offline« – kdor me potrebuje, me lahko pokliče ali mi pošlje zasebno sporočilo… Kajti nekajkrat, ko sem bila »online«, so se začeli prav takšni oglašati, ki se sicer nič kaj dosti ne zanimajo za to, kako sem, a jim je bilo dolgčas in so si ga želeli krajšati z dopisovanjem.  Prošenj za prijateljstvo od neznancev ne sprejemam več, pač pa jih usmerjam na svojo Facebook stran SABI ŠPORT. Tudi tam lahko javnost spremlja moje aktivnosti, moje članke, razmišljanja, lepe misli in fotografije. Na svojem osebnem profilu objavljam stvari z razlogom, največkrat poslovnim. Včasih koga od teh, ki želijo dobiti vpogled v moj osebni profil, preko zasebnega sporočila povprašam, če se poznamo oziroma zakaj so mi poslali prošnjo za prijateljstvo. Veste, da mi več kot polovica teh ljudi ne odgovori?

V zadnjih tednih so se v mojem poslovnem življenju zgodile mnoge spremembe. Začenjam s številnimi novimi projekti, ki zahtevajo svoj čas, energijo, pa tudi precejšnjo koncentracijo. Prav slednje mi je ob obilici mailov, ki jih dnevno dobim, ter mnogih prošnjah po takšnih in drugačnih nasvetih, začelo primanjkovati. Vse preveč časa sem potrošila na ljudeh, ki so želeli od mene brezplačne usluge, ali pa sem se preveč časa ukvarjala s tem, kaj je kdo objavil na Facebooku. Da ja ne bom česa zamudila. Kot novinarka in urednica sem bila pač vedno rada ažurna, spremljala sem konkurenco in vse možne portale, da bom na tekočem…

A zdaj je moja naloga drugačna. Moji cilji in vizija so drugačni. »Avtomatizirala boš nekatere stvari, pa ti bo lažje, predvsem pa boš imela več časa in energije za svoje projekte!« mi je pred dnevi dejal Tilen Mandelj, človek, ki ima mnogo zaslug za to, da so se v meni začeli premiki tudi v podjetniškem smislu. Zato je odločitev, da bolj premišljeno izbiram, komu bom namenila svoj čas, še toliko bolj pomembna. In zato sem si postavila tudi meje, koliko časa bom zapravila na Facebooku.

Kaj Facebook pomeni vam?

Kakšen je vaš razlog, da ste vsakodnevno aktivni na Facebooku? Gre za hobi, ki vam polepša dan, razvado, ki prerašča v obsesijo, ali za posel? Ali morda za kombinacijo tega in onega, kar je tudi v mojem primeru… Koliko časa zapravite z brskanjem po “newsfeedu” in profilih vaših prijateljev? Ste kdaj pomislili, da bi svoj profil izbrisali in zakaj tega niste storili? Si v sodobnem svetu in v tempu življenja, ki ga živimo, sploh še znate predstavljati, da družabnih omrežij ne bi bilo?