Avtor: Andreja Jernejčič

Za konec niso pozabili dopisati, da bodo izmed vseh, katerim bo sodelovanje v interesu, izbrali najmanj 5 kandidatov, ki bodo kasneje prejeli dodatna navodila glede sodelovanja. Pustimo ob strani, da je zbiranje raznoraznih ˝predlogov˝ oz. bolje rečeno idej postal kar nekakšen hobi delodajalcev, če ne že kar predpogoj, da pridete v naslednji krog (hej, kje pa sicer lahko še enostavneje pridete do brezplačnih idej kot pri obupanih iskalcih zaposlitve, ki jih je iz dneva v dan več). Kot že rečeno sredi poletja nisem bila ravno navdušena nad pošiljanjem tovrstnih predlogov, zato sem pretekli teden še enkrat poslala povpraševanje, če pisce besedil še vedno iščejo in kakšne so možnosti za sodelovanje.

[Tweet “Kje lahko še enostavneje pridete do brezplačnih idej kot pri obupanih iskalcih zaposlitve.”]

Hiter odgovor me je kar malce presenetil, glasil pa se je nekako takole:”Glede na to, da vas imamo v bazi, vas uvrščamo v ekipo, s katero sodelujemo.” To je pomenilo, da lahko pričnem z delom (kaj se je zgodilo z izborom?), dodali pa so še naj sporočim, kaj potrebujem za pričetek dela. Priznam, da mi je bila zadeva že precej sumljiva, sicer pa glede na naravo pogovora niti nisem imela prevelik pričakovanj. Nenazadnje govorimo o portalu, namenjenemu publiki, staro od 13 do 20 let.

Odgovorila sem, da potrebujem vsaj tehnična navodila glede dolžine člankov, fotografij in ostalih zadev, ki so pomembna za spletne portale. V prilogi sem takoj prejela konkretna navodila za pisanje člankov. In pri vsej svoji najboljši volji se nisem spomnila nikogar, ki bi bil pri navodilih tako ustvarjalen.

Foto: Sean Mcantee

Po 18 točkah navodil za pisanje in po 14 povezavah za iskanje brezplačnih fotografij, ki jih moramo poiskati sami, sem se nekje na drugi polovici druge strani sem se zaletela v stavek: Prvih deset novinarskih člankov ni plačljivih. Prvih deset tekstov morate torej narediti brezplačno, in sicer v dolžini 300 do 600 besed. Sledila je nadvse bistroumna razlaga: S tem spoznamo novinarja, njegov stil pisanja ter njegovo predanost delu.

Če kdo želi spoznati moj način dela mu lahko pošljem izbor na stotine člankov, ki sem jih že pisala. Da nekdo preveri nadarjenost in stil ne potrebuje vaših 10 dodatnih del, ki mu jih prepustite brezplačno, kajne? Seveda pa s svojimi desetimi podarjenimi avtorskimi prispevki izkažete svojo ˝predanost delu.˝ Ali z drugimi besedami, predanost temu, koliko ste pripravljeni napisati brezplačnih člankov in kako hitro lahko svojo tlako tudi opravite.

Ko sem že skoraj zaprla dokument in pozabila na vse skupaj pa je prišel najbolj zabavni del, ki se je glasil takole: Članke bosta pred objavo na portalu pregledovala vsebinska urednika, jezikovno ustreznost besedil pa lektor. Vsi prispevki bodo ocenjeni na enak način v skladu s točkovnikom in sicer bosta vsak prispevek ločeno pregledala oba urednika. Članki bodo ocenjeni v skladu s točkovnikom? Počutila sem se kot na tekmovanju za Kenguru. Seveda me je več kot mikalo, da si ogledam tale točkovnik, sestavljen iz petih rangov.

Še pred točkovnikom je sledila razlaga, kaj sploh se ocenjuje:

• formalna popolnost prispevka (ki je pogoj za nadaljnje ocenjevanje) 10 možnih točk,
• jezikovna in stilska ustreznost prispevka 25 možnih točk,
• dolžina prispevka 15 možnih točk,
• poznavanje obravnavane problematike in aktualnost teme 25 možnih točk in
• uporaba in primernost virov (slik, povezav) glede na predstavljeno problematiko 25 točk.

Skupna ocena bo oblikovana kot povprečno število točk obeh urednikov.

Da ne bo pomote, popolnoma se strinjam s postopkom, da članke pregledata tako urednik (eden je po navadi dovolj) in seveda tudi lektor. Zanimivo je, da dobite odbitke, če članek vsebuje napake in je ga je potrebno lektorirati. Za lektoriranje manjših napak dobite 20 odstotkov manj honorarja za članek, seveda v primeru da so vsi ostali parametri izpolnjeni, članek je zelo dober in opremljen z odličnim slikovnim gradivom in ostalim kar pritiče člankom, ki so namenjeni objavi na spletu (ključne besede in povezave).

Če je vaš prispevek zgolj ˝dober˝, vendar ne vsebuje dovolj jasnih informacij in je potreben kakšen popravek ter lektoriranje, potem se vam honorar prispevka zniža za 40 odstotkov. In tako naprej in še dlje se nadaljujejo razlage, ki opravičujejo odbitke, po tem ko je vaš članek šel skozi sito dveh urednikov in lektorja. Nisem vedela, da so lektorji na svetu za to, da pisci namesto njih opravljamo delo, če ga pa ne, dobimo odbitke, s katerim potem očitno plačajo lektorja, ker bi sicer imel z našimi teksti preveč dela?

Foto: Emilio Küffer

Če pa vas prispevek doseže najnižji rang, to je rang, ko je prispevek zadovoljiv, vendar vsebuje ogromno slovničnih in vsebinskih popravkov, ne vsebuje ustreznega slikovnega gradiva, privlačnega naslova, mednaslovov in povezav, se vaš honorar zniža za 60 odstotkov. Takrat ste zadeli dno prekerne lestvice. (No nižje lahko padete, če je vaš članek ocenjen z 10 točkami ali manj, takrat se za svoj honorar obrišete pod nosom).

Če ste uspeli ostati z menoj in se prebili do skorajšnjega konca tegale članka, vas bo razveselilo dejstvo, da najzabavnejši del te tragikomedije šele prihaja.

Potem ko ste zadovoljili okus dveh urednikov, opravili delo lektorja, svoj 300 do 600 besed dolg članek opremili z vsaj eno licenčno fotografijo, mu dodali zanimive zunanje povezave, poiskali ključne besede, izpisali tage ter upoštevali 18 točk iz tehničnih navodil, potem pa ste priplezali na vrh ocenjevalne lestvice. Če bo povprečna ocena obeh urednikov presegala 77,5 točke (od 100 možnih) in bo vaš prispevek odličen, izviren, aktualen, podprt z vsemi zgoraj navedenimi vsebinami in dovolj dober za samostojno objavo, potem ste svoje delo opravili. Nagrajeni boste s polnim honorarjem za vaš članek.

In kakšen je ta bajni honorar, zaradi katerega sem se morala prebiti čez 2 strani navodil, da je na koncu v oklepaju zapisan pri lestvici, vi pa ste se morali prebiti čez 1000 besed tele kolumne? Ta bajen znesek, dragi moji znaša mamljivih 5 evrov. Verjamem, da ste ob tem znesku popadali na svoje zadnje plati, vaše srce je zalil val toplote, tistim bolj čustveno občutljivim pa so se orosile tudi oči.

Sem kaj pozabila?

Zanima me, s kakšnimi kreativni idejami pa vi v svoje vrste vabite bodoče sodelavce? Ste tako kreativni kot ekipa zgoraj omenjenega portala in polovica časa porabite za točkovno ocenjevanje pisnih besedil? In če niste na strani delodajalcev, me iskreno zanima, s kakšnimi zahtevami in omejitvami ste se pri iskanju dela srečali sami?

Naslovna slika: JD Hancock

Takrat sem tudi sama začela razmišljati, kaj pomeni biti podjetnik. Po logiki nekoga, kot je morebiti zgornji komentator in po logiki marsikaterega ˝podjetnika˝ je podjetnik morda nekdo, ki ima pisarno, brhko tajnico in poldrugi meter velik fikus? S takimi sem se srečala sama. Je mar podjetnik nekdo, ki svoje zaposlene plačuje 3 € na uro, le ti pa delajo od 10 do 12 ur na dan? Je to podjetnik? Je morda celo dober podjetnik? Ali pa je morebiti podjetnik tudi tisti, ki svojim zaposlenim leta in leta ni plačeval prispevkov? Je to za vas podjetnik? Ali je podjetnik tisti z ogromno halo v industrijski coni in terencem na štirikolesni pogon? In kako velika številka mora biti na njegovem računu, da ga lahko imamo za uspešnega podjetnika?

Če bi sto ljudi vprašali, kaj je za njih uspešen podjetnik bi zagotovo dobili sto različnih odgovorov. Tudi definicije se razlikujejo, predvsem pa je pomemben kontekst, v katerem govorimo o podjetnikih. Prav tako ne obstaja točka na kateri se mladi start-up zagnanec prelevi v podjetnika ampak gre za fazo, za obdobje in za razvoj.

Podobno debato sva pred časom že imela s Tilnom, a v svojem odzivu na zgornji komentar je Tilen med drugim zapisal:

Gre za vzpostavitev nadzora v svojem življenju, za potešitev tiste strasti, ki nas vodi, da vsak dan poskušamo narediti nekaj več.

Kljub številnim komentarjem pa se najbolj strinjam z zgornjim. Ali nismo vsi, ki smo življenje vzeli v svoje roke, mali podjetniki svojih življenj? Ali ni mama, ki uspe koordinirati otroke, skrb za dom, službene in družabne obveznosti, prava mala podjetnica? Ali niso pravi mali podjetniki vsi, ki uspšeno krmarijo med družino in kariero? Nekateri bi jih zagotovo tako imenovali.

Foto: John Lee Clark

Na to temo tudi na spletu najdemo številne članke in celo sezname lastnosti, ki definirajo uspešnega podjetnika. Prav vsi članki se seveda med seboj razlikujejo vendar imajo eno skupno lastnost. Nihče ne opisuje podjetništva z materialnimi dobrinami ampak raje s človeškimi lastnostmi. In ravno te so tiste, ki iz človeka naredijo podjetnika. Ali kot bi rekel Tilen: podjetniški mindset.

Verjetno bi se v dokaj burno debato zapletli tudi, ko bi želeli definirati uspešnega podjetnika, potegniti mejo. Pa vendar, ali lahko na list papirja napišemo seznam podjetnikov in pod črto postavimo tiste, ki niso uspešni, nad črto pa tiste, ki si zaslužijo naziv uspešnega podjetnika? Vsi poznamo termin uspeh, vsi jo znamo uporabiti v stavku a najverjetneje jo vsak uporabi malce drugače, tako kot bi vsak nekoliko drugače definiral uspešnega podjetnika.

In če se vrnemo na začetek. Morda Petra Škarja nima 5-mestne številke na računu po končanem enem mesecu, verjetno nima tajnice in fikusa, svoje proizvodne hale in četice zaposlenih. Zagotovo pa ima podjetniške lastnosti kot so disciplina, predanost, pripravljenost na tveganje in verjetno bi lahko naštevali še kar nekaj časa. In ne nazadnje, Petra počne tisto, kar jo resnično veseli: piše knjige in predava ljudem – koliko nas je takih, ki lahko zatrdimo, da je naše delo tudi naša strast? Ali ni to najvišji uspeh, ki ga lahko podjetnik doseže?

Naslovna slika: Flickr

Zakaj ne bi tega reka naših babic in dedkov nekoliko prikrojili in ga vzeli za svojo mantro:

Gre za zavestno odločitev, ki bi jo pri sebi moral sprejeti vsak posameznik ali pa vsaj tisti, ki bi rad od življenja nekaj več, ki bi ga radi kreiral po svojih merilih. To lahko naredimo zgolj na en način – z znanjem.

Velikokrat slišim premlevati ljudi in znance, kaj bi šli študirati, če bi se še enkrat vpisovali na faks. Če sem čisto iskrena, tudi sama sebe zalotim kdaj pri tem razmišljanju. Kaj bi če bi? Ni potrebno posebno poudarjati, da so tovrstni monologi popolnoma izguba časa. Živimo v tretjem tisočletju in za pridobivanje novih znanj ne potrebujete študija in za veliko poklicev prav tako ne določene stopnje izobrazbe.

[Tweet “Za pridobivanje novih znanj ne potrebujete formalnega študija.”]

V tretjem tisočletju imamo na voljo svetovni splet, ki vam omogoča, da nova znanja pridobivate od doma. Splet je prepoln različnih tečajev, izbraževanj, celo brezplačnih, ki vam omogočajo, da pridobivate nova znanja, jih poglobite in odkrijete kaj novega. Da ne omenjam številnih blogov in blogerjev, ki nekatera svoja znanja prav tako delijo brezplačno.

V eni od svojih preteklih kolumn sem že omenjala Coursero, kjer so na enem mestu zbrana predavanja različnih tematik univerz s celotnega sveta .

Sama sem se odločila, da svoje znanje fotografije nadgradim s spletnim tečajem, ki se osredotoča na popotniško fotografijo, poleg tega pa vsak dan preletim in preberem določeno število člankov na temo, ki je trenutno aktualna zame.

Pred časom sem preko brezplačnega spletnega orodja začenjala s svojim nabiranjem znanja španščine. Ne pišem knjig v španščini, ampak uspela sem osvojiti osnovne pogovorne fraze in nekaj besed, ki mi bodo prišli še kako prav v stiku s španskimi sogovorniki. Potem, ko sem opravila tečaj nemščine sem na spletu odkrila blog, kjer se na zanimiv in zabaven način vsak dan naučiš novo besedo. Da ne omenjam številnih brezplačnih in plačljivih aplikacij, ki si jih lahko naložite na svoj telefon in tako pričnete oziroma vadite tudi, če v naročju ne držite svojega leptopa.

Slika: Tommy Ellis

Po novo znanje nam torej ni treba v knjižnico ljubljanske univerze, še v krajevno knjižnico ne (v knjižnico greste sicer lahko tudi iz drugih razlogov…Tilen). Če imate dostop do interneta se lahko naučite skoraj česarkoli. Poleg Coursere na podoben principu predavanj iz univerz s celega sveta temelji tudi edX. Za katerega se boste odločili sami bo verjetno na koncu pretehtalo le to, katera predavanja, ki vas zanimajo, so trenutno na voljo.

Kmalu po pojavu prvih tovrstnih brezplačnih online predavanj se je pojavila tudi spletna stran, ki ne ponuja brezplačnega znanja, ampak na enem mestu zbira ponudnike. Če vas zanimajo predavanja torej ne potrebujete brskati in izbirati med Coursero in edX ampak so zbrani na enem mestu in sicer na Moos Lists (Massive Open Online Course).

Medtem ko MOOC sestavljajo predvsem predavanja številnih univerz in znanja pridobivamo iz akademskih krogov, pa je Udemy platforma, kjer različni eksperti s svojih področji nudijo tečaje – tako brezplačne kot plačljive. Udemy beleži že preko 3 milijone uporabnikov na voljo pa je več kot 16 tisoč tečajev. Poleg tega, da na Udemy lahko izpopolnite svoje znanje, ga tam lahko tudi ponudite drugim uporabnikom.

Ko sem začenjala s svojim blogom in sem se ukvarjala s tem, kako si (brez denarja) postaviti spletno stran, sem najprej – priznam – obupovala. A ne za dolgo. Kaj hitro sem namreč ugotovila, da se skoraj za vsako moje vprašanje nekje na spletu skriva odgovor – pa naj bo to v obliki video priročnika ali zapisanega vodiča po korakih. Nekaj časa sem se celo šla igrico – kar mi pade na pamet in me zanima, bom poiskala na internetu. In veste kaj? Do sedaj sem našla še čisto vse odgovore. (#challenge accepted…Tilen)

Seveda je veliko enostavneje če nekdo drugi za vas opravi vse zadeve in vam postavi spletno stran. Stvari, ki se jih lotevate sami in z brez predhodnega znanja (ali pa zelo šibkim predznanjem), zahtevajo čas. Veliko časa in tudi veliko poizkusov, da vam morda nekaj uspe.

Vse kar potrebujete je nekaj časa in veliko motivacije in naučite se lahko skorajda česarkoli. Kajti vložen denar in čas v izobrazbo vam se vam povrne z najvišjimi obrestmi.