46: Aneja Štrukelj, Dosezi sanje

Aneja Štrukelj je podjetnica, ki se ukvarja z z izvajanjem spletnih delavnic in coachingom nevro-lingvističnega programiranja na spletni strani Dosezi sanje. Poleg tega se ukvarja tudi z edinstvenimi, ročno izdelanimi pasjimi ovratnicami in povodci LoopyTie.

Aneja je, kot pravi sama, ena bolj tiha punca, ki se rada smeje in ki bi rada skozi svojo zgodbo pomagala drugim ljudem, da zaživijo svoje sanje.

Več v intervjuju.

Osebna misel
Lahko si vse in lahko imaš vse, za kar si pripravljen delati in vložiti svoj čas.

Poslovni neuspeh
Pozabila sem nase.

Trenutni posel
Priprava novega, obnovljenega online tečaja Zbudi se in zaživi, posvečen odkrivanju jasnosti v življenju, določitev ciljev, ki si jih mi zares želimo, motivaciji in vztrajnosti in podobnim temam, vključno s promocijo, prenovo spletne strani in snemanjem video treningov. Posvetit več časa marketingu za našo drugo blagovno znamko LoopyTie – ročno izdelane ovratnice in povodce za pse in razširitev na tuj trg.

Spletni vir, ki ga uporabljaš vsak dan
Facebook, Google.

Katero knjigo bi mi priporočila v branje?
Magija velikopoteznega mišljenja – D. J. Schwartz

Kje te lahko kontaktirajo?
Preko kontaktnega obrazca na strani Dosezi sanje ali LoopyTie in na Facebook straneh Dosezi sanje ali LoopyTie.

Veš tisti občutki, ki se porajajo, ko ne veš točno kateri cilj zasledovati ali čemu dati prednost? Ko bi najraje vse naredil, obenem pa se počutiš, kot da je vsega preveč? Ko se pojavijo dvomi, strah in ko večina ljudi, ravno takrat, ko so tik pred uspehom, odneha?

No, takrat se pojavim jaz. 🙂 Sem Aneja Štrukelj, ena bolj tiha punca, ki se rada smeje in ki bi rada skozi svojo zgodbo pomagala drugim ljudem, da zaživijo svoje sanje, še prej pa da se odklopijo iz avtopilota in vidijo, kaj vse so zmožni doseči, ne glede na to, koliko let so od drugih ali od sebe poslušali obratno. Drugače pa poleg svojega glavnega posla imam čez še marketing za naše ročno izdelane unikatne pasje ovratnice LoopyTie.
Tilen: Aneja, greva kar direktno na posel. 🙂 20.000 in še nekaj sledilcev na Facebooku ni mačji kašelj. Povej mi kaj konkretnega iz tega področja. Npr. strategija objavljanja, strategija pridobivanja strank iz tega naslova, ali gradiš na tak način blagovno znamko znotraj Facebooka ali je to predvsem promocija svojega spletnega mesta ipd.
Aneja: Strategija, ki me je pripeljala do tega števila (brez vlaganja v marketing, sponzoriranih objav in viralnih nagradnih iger), je bila takšna – ugotoviti, kaj to sploh je like page, pregledati vse možne slovenske in tuje bloge o tem, kako, kdaj, kaj se objavlja na FBju, da bodo ljudje najbolj sledili. Tukaj velja izpostaviti, da Facebook res ni mesto za prodajo, temveč je prostor, kamor se pridejo ljudje sprostit.

Potem je tukaj količina objav na dan, na teden. Sama, že odkar sem začela, sledim načelu 3 objave na dan, vsak dan, tudi vikendi – le zdaj dam včasih kdaj ob koncu tedna samo 2 objavi, ali pa med tednom tudi 4 objave na dan – kar je manj, je večja možnost, da ljudje ne bodo videli. Pri Facebooku so namreč v zadnjem letu zelo začeli zapirati ventil pri tem, koliko ljudi bo videlo določeno objavo. Sledilce sem pridobivala samo na podlagi všečkov ter deljenj slik in vsebin na Facebook strani.

To socialno omrežje sem si izbrala, ker mi je bilo pred dvema letoma še najbolj blizu. Cilj je bil, da sploh postanem opažena oz. da me ljudje spoznajo. Razmišljala sem, kaj naj sploh objavljam, potem pa sem se spomnila na stvari, ki so mene najbolj držale pokonci, ko sem se počutila najbolj na dnu – citati. Vlivali so mi upanje in moč, da sem sploh nadaljevala svojo pot. In takšne občutke sem želela podariti tudi drugim. Tako sem začela iskati druge slovenske FB strani, ki so že kaj takega počele, vendar povsod so me motile dve zadevi – angleški citat in nedodelana grafika. Tako so moje vodilo postali slovenski citati na luštni, očem prijazni in lepi vizualni podobi. In zgleda, da sem nekaj prav delala. 🙂

Blagovna znamka ali promocija spletnega mesta? Ne morem reči zagotovo eno, ali zagotovo drugo, kajti sta obe ti zadevi pri meni trenutno zelo prepleteni med sabo.

A veš, da se ne spomnim čisto nobene. Kot otrok sem se namreč vedno držala nazaj, se smilila sama sebi, bila v strahu pred kakršnimkoli novim izzivom, neuspeh pa mi je pomenil konec sveta, zato raje sploh nisem nič poskušala.
Tilen: Kaj je bil pri tebi tisti glavni motivator, tista prelomna točka, ko si si rekla:”Podjetnik, to sem jaz.”
Aneja: Dejansko si tega nisem nikoli rekla. Niti nisem nikoli mislila o tem. A veš, da sem se šele letos septembra začela zavedati, da dejansko pa sem podjetnica. 🙂 Prav tako nimam samo ene prelomne točke, temveč niz več dogodkov, ki so se mi zvrteli v prejšnjih letih, da sem pristala tukaj, kjer sem zdaj.

Vendar, če nekako vse strnim, so se stvari takole premikale:

• tisti trenutek, ko sem si rekla “dovolj je takšnega življenja, takšnega razmišljanja” in začetek iskanja rešitev preko knjig, interneta, vaj;
• stavek znotraj ene pesmi, ki sem jo slišala ob enem določenem dogodku, ki me je popolnoma vrgel iz tira, predvsem na področju tega, kako sem preživljala svoje dneve;
• vprašanje profesorja na faksu, ob katerem sem se začela prvič zavedati, da dejansko pa lahko sanjam in ustvarim življenje po svojem načrtu ter kako sem imela glede tega prej zamegljen pogled;
• odločitev, da želim delati za svoje sanje in ne sanje nekoga drugega ter posledično odprtje podjetja, kot pač samo en tisti formalni del procedure. 🙂

V začetku leta sem za 3 mesece popolnoma prestavila vse individualne coachinge in zaprla prijave na oba online tečaja, da bi ja lahko čim več časa posvetila učenju, novemu načinu promocije in še nadgradnji tečaja o samospoštovanju. Tako sem bila tiste mesece čisto brez novih prihodkov, prispevki pa so se plačevali iz prihrankov, ampak verjela sem, da se mi bo vložen trud izplačal ter, da se mi bo vse povrnilo.

No, krepko sem se opekla. Sicer sem vse izpeljala, tako kot naj bi se izpeljalo, vendar je bilo še zdaleč od želenega rezultata. Moj prvi odziv je bil »OK, saj smo šele v začetku leta, bo pa drugič boljše.«, nato se je pa tako prikladno začel pojavljati dvom, nato žalost, stres, kako bom vse nadoknadila in takrat sem bila res čisto poklapana.

Kaj sem se iz vsega tega naučila? Da tudi če veš, da pot do uspeha vodi preko neuspehov in si pripravljen nanje, te še zmeraj bolijo in zapečejo. 🙂 Ravno v takšnih trenutkih, ko padeš in padeš in padeš, pa ugotoviš, koliko si se pripravljen potruditi za svoje sanje, za to, v kar verjameš, kjer se počutiš srečen in za to, kar želiš delati. Ravno ob takšnih trenutkih se pokaže, koliko vztrajnosti premoreš. Tako da ja, izkušnja mi absolutno ni bila všeč in bi si seveda želela, da bi se vse odvilo na drugi način, ampak če se ne bi v to podala, ne bi nikoli izvedela, česa vsega sem zmožna, predvsem pa ne bi pridobila vsega dodatnega znanja. 🙂

Moj »zakaj« in to, da podam čim več znanja naprej, kot mi seveda časovno znese.

O svojih sanjah o drugačnem življenju, o takšnem življenju, kjer smo svobodni, kjer nismo ujeti, kjer uživamo in smo preprosto srečni. Lahko bi rekli o tistem utopičnem življenju, za katerega ti, samo če ga omeniš, družba takoj začne podajati omejitve, zakaj tega ne moreš ali ne smeš storiti ter kako je to neumno. In tako te sanje potem ostanejo samo v mislih.

Da čisto preveč kompliciram.
Tilen: Katero je tisto področje, pri katerem ponavadi kompliciraš in….kakšna bi bila po tvojem rešitev tega izziva? 🙂
Aneja: Kompliciram pri malenkostih, predvsem tistih vizualnih – da je vse lepo povezano, da je barvno usklajeno, da je pravilno zamaknjeno, da je grafično lepo, da paše pisava, da so izdelki tiskalniku prijazni, da večkrat pregledam in preberem skozi – in tukaj zgubljam res veliko minut. Pri določenih stvareh so mi res detaljčki pomembni – mogoče vse to izvira še iz mojega prvotno študiranega področja računalništva. 🙂 Rešitev problema – chill out, vse bo OK, tudi če ne bo kakšna stvar točno tako, kot si si ti zamislila, da bi lahko bilo. 😛 Delam na temu. 😀

Kot drugo pa moram izklopiti moje kompliciranje tudi pri sestavljanju spletnih delavnic. Namreč toliko stvari bi rada podala tečajnikom, vendar morem paziti, da imajo kljub temu zadeve rep in glavo, ter da ne podam preveč informacij naenkrat, temveč da ima vsak modul samo določeno število vaj, da si jih lahko tečajnik v miru pogleda in vse prebere.

Da si preprosto srečen, da imaš tisti mir v sebi, da veš, da slediš svojemu srcu in da upoštevaš svoje prioritete. Priznati moram, da sem pred časom podlegla tisti splošni definiciji, da si uspešen toliko kot zaslužiš in da sem se takrat počutila mizerno. Potem sem si pa rekla: čaki, čaki, to nima nobenega smisla!? Preveč sem se gnala, da bi dosegla tisti »uspeh«, ko pa sem videla, da ležijo moje vrednote čisto na drugem koncu in da si lahko vse sama začrtam, je postalo življenje veliko lepše.
Tilen: Da sploh lahko meriš uspeh, moraš imeti definiran cilj. Kateri je tvoj 12 mesečni cilj in katere so tiste tvoje 3 temeljne vrednote, ki ta cilj podpirajo?
Aneja: Svoje cilje gradim na podlagi svojih prioritet in vrednot in ne obratno. 🙂 Moja prva in najpomembnejša prioriteta je moj partner (+najina psička, v prihodnosti pa še otroci) – družina, ljubezen in spoštovanje – brez tega ne gre pri meni. To je tudi glavni razlog, zakaj sem se odločila za takšen poslovni model – spletne delavnice – ker želim biti zdaj in v prihodnosti, prisotna pri tistih pomembnih dogodkih. Sovražim biti časovno “ujeta”, da moram biti kje ob točno določenem času, še bolj pa sovražim preživljati dragocene ure na cesti.

Moja druga prioriteta je pomagati ljudem. Nuditi pomoč, na način, kot ga najbolje znam in s svojim trudom vsaj malo izboljšati ta svet ali polepšati življenje nekomu.Tretja prioriteta pa sem jaz. Če se sama ne bom spoštovala in “nadgrajevala”, se bom izčrpala in ne bom mogla služiti okolju toliko, kot bi si želela.

Ne morem ti povedati enega točno določenega 12 mesečnega cilja, ker jih nimam več, vsaj ne tako zastavljene, da bi ti ga lahko zdaj izstrelila ven. Nekako sem odložila SMART sistem postavljanja ciljev in prešla na DUMB sistem – še preden sem sploh vedela, da se temu tako reče.

No OK, če dam nekaj konkretnega – izdelati še eno krajšo 4-dnevno spletno delavnico. Moje vrednote podpira na ta način, da bom ponovno lahko delala in vse urejala od doma, ostali dve pa se tudi pokrijeta tukaj. Kako bom vedela, da sem uspešna? Ko bo spletna delavnica kraljevala na svoji spletni strani, z vso vsebino, kot sem si jo zamislila; ko bom ob prebiranju mnenj udeležencev videla njihovo zadovoljstvo in ko bom ponovno dobila potrditev, da se splača slediti srcu in biti to, kar si, tudi, če so padci do tistega trenutka lahko zelo boleči. Ampak to sem ti napisala res kratko definicijo. 😉

Nobena stranka ni težavna, vsak ima le svoj pogled na stvari in mogoče se niti ne zavedajo, kaj počnejo oz. je to edini način, s katerim mislijo, da lahko kaj dosežejo. Popuščam do te mere, dokler niso teptane moje najpomembnejše vrednote – če se to zgodi, se zgodba konča. Imamo le omejeno število dni na tem svetu, zato ne želim zgubljati časa na takšen način in če tega nekdo ne zna ceniti, potem pač nisem prava za to osebo in bolje, da si poišče nekoga drugega.

Ko mi misli preplavita strah ali dvomi, pomislim na začrtane cilje, kaj želim doseči, zakaj mi je to tako pomembno, kako se počutim, ko podarim svoje znanje naprej, kakšni želim, da bodo moji spomini, ko bom stara ali na smrtni postelji pomislila na svojo preteklost in potem se tista iskrica spet vklopi in delo se spet zažene.

Vztrajala bi naprej, vendar na drug način. 🙂

Da sem sama gospodarica svojih načrtov za prihodnost, da si lahko sama izrisujem pot, kako priti do svojih sanj, da lahko sama usmerjam dneve v tisto smer, kamor želim, predvsem pa, da lahko delam od doma in da lahko preživim toliko časa z osebami, ki mi največ pomenijo.

Vztrajaj, delaj, imej pogum in ohrani upanje.

Na svoje kliente, ko vidim, kako z vsakim novim srečanjem rastejo, ko mi vsi veseli sporočijo svoj napredek, ko se tudi v njih prižge tista iskrica v očeh in vedo, da lahko dosežejo resnično vse, kar si želijo. Prav tako pa sem ponosna tudi na svoje tečajnike, ko mi sporočajo svoje uspehe, predvsem pa ko vidim, da se trudijo in začenjajo verjeti vase. Srečna sem, ker sem lahko del njihove zgodbe.

Se spomniš, ko si mi zadnjič rekla, da ko boš velika, boš pa zdravnica. To so čudovite sanje in zavedaj se, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. Če pa boš slučajno kdaj podvomila vase, potem pa pridi k meni, kajti to je to, kar počnem, veš? Osebam, ki so pozabili ali potlačili svoje sanje, včasih pa tudi sebe, pomagam, da odkrijejo spet tisto veselje, zagnanost in metuljčke v trebuhu, predvsem pa, da se ponovno zaljubijo v življenje in si narišejo plan, kako doseči vse to, kar si še želijo doživeti.

Celotna spletna stran obeh e-tečajev je popolnoma avtomatizirana. Izredno prisrčno mi je, ko me ljudje vprašajo, kdaj točno se začne tečaj in kaj se zgodi, če zamudijo. Ne glede na to, ali tečajnik dobi dostop do strani tečaja v petek ali v ponedeljek, se bo v vsakem primeru nova vsebina odprla 3 dni od prve prijave, tako da so stvari popolnoma individualne in se ničesar ne more zamuditi.

Vse ovratnice in povodci LoopyTie so ročno narejeni v Solkanu, z industrijskim šivalnim strojem Pfaff. Gurtne in blago nabavljamo v lokalnih trgovinah, vse ostale elemente ovratnice pa naročimo iz tujine. Ko je blago izrezano in polikano, se ga nato zašije gor na gurtno, doda elemente in voila, ovratnica je tu. 🙂 Kot zanimivost lahko povem, da za izdelavo metuljčka se porabi več časa kot za izdelavo ene ovratnice.

Tukaj pa si me dobil. 🙂 Vabim te, da si ogledaš mojo spletno stran in če najdeš kaj, kar ti lahko pomaga, te vabim, da se pridružiš na kakšen moj e-tečaj. Vsakokrat, ko slišim besedo prodaja, se spomnim na besede svojega vzornika, ki je dejal – ne znaš prodajati? Super! Ti si ustvarjalec in ne prodajalec. Služi ljudem s tem, kar veš, uči jih in dajaj dodatno vrednost na trg, to zdaj potrebuje svet. Ljudje so naveličani nenehne prodaje. Če pa imaš slučajno kakšnega kužka, ti pa lahko v roku 3-ih dni naredimo tako lepo fensi unikatno ovratnico, izključno po obsegu njegovega vratu – predvsem pa je made in Slovenia. 🙂
Tilen: Mike Tyson je rekel:”“Everyone has a plan – until they get punched in the face.” Kar hočem tu povedati je to, da se definitivno strinjam s tem, da so ljudje naveličani prodaje. A naveličani so predvsem trde prodaje. Sam izhajam iz “šole” npr. Michaela Mastersona in Garya Vaynerchucka. Prvi govori o tem, da je prodaja ena najpomembnejših lastnosti v prvi fazi rasti podjetja, drugi pa govori o tem, kar si povedala že sama. Danes je treba ljudem predvsem dajati in prodajati šele v tretji ali četrti fazi. Mogoče bi še dodal, da se danes sam koncept prodajanja vrača nazaj v razne MBA programe, kjer je dolgo veljajo, da gre za neko “obstransko” zadevo, ki nima tolikšne vrednosti in ki jo opravljajo predvsem “malo-plačani”. Dejstvo je, da imaš lahko še takšno strast, ti ne bo prav nič pomagala, če ne bo “cash-flow” primeren.
Aneja: Saj ne vem sploh kaj odgovoriti, ker sem enakega mnenja. 🙂

Hehe, bolj slabo. 😛 Šele zdaj začenjam bolj aktivno delati na temu.

Dajaj vrednost na trg, služi ljudem, podaj naprej svojo zgodbo, bodi ti.

Več video vsebin.

Mislim, da to ni mogoče. Vedno je dovolj prostora za vse. Da je trg majhen in da ne moreš uspeti, ker nekdo dela že nekaj podobnega, so samo izgovori, da nam ni treba sprejeti odgovornosti zase.
Tilen: Svojim mentorirancem vedno pravim, da v kolikor obstaja trg za njihov izdelek/storitev, to samo pomeni, da je trg to že sprejel in je zadeva preverjena. Sam bi se v 9 od 10 primerov lotil posla, v katerem že obstaja veliko konkurence. Danes je tako ali tako malo stvari “revolucionarnih”. V 95% primerih gre za evolucijo, za izboljšanje, za drugačen pristop.
Aneja: Tudi tukaj se popolnoma strinjam z napisanim. In to morem priznati, da me je na začetku celo malo strašilo, češ, kaj bom pa jaz zdaj tukaj nekaj delala, saj ne bom nič novega povedala. Vendar nato sem se spomnila na vse te vzornike, ki jim sledim. Dejansko tudi oni v 95% govorijo eno in isto, enaka tematika, podobne stvari.

Vendar keč je v tem, da bo nekdo mogoče lahko rekel nekaj, kar drugi ne bo, ravno v trenutku, ko se bo to najbolj zasidralo vame in mi nato pomagalo spremeniti tok misli. Pri teh 95% mi je čar v tem, da kljub temu, da je toliko malo novega, je še vedno ogromno novosti, saj vsakdo pove na svoj način, s svojim tonom glasu, s svojim stilom, da že tukaj postanejo zadeve unikatne – preprosto zato, ker je vsak posameznik edinstven.

Žal mi je, ker nisem bila lani, ko je postala FB stran Dosezi sanje najbolj popularna in ko FB ni še toliko zapiral obseg ljudi, ki vidi objave, bolj aktivna z blogom in ostalimi aktivnostmi. Kljub temu pa verjamem, da se je vse zgodilo tako, kot se je moralo in včasih ljudje potrebujemo preprosto samo čas, da se začnemo zavedati, kaj vse smo že dosegli in kaj lahko še dosežemo.

To, da četudi izgledajo stvari hude, najdem novo pot, novo idejo, kateri bom sledila. Rešitev in možnosti za izboljšavo je vedno ogromno. Na prvem mestu pa je tudi nenehno podajanje vrednosti vsem, ki so se pripravljeni učiti tematike, ki jih obravnavam.

Kompletne online tečaje na zaščiteni spletni strani, ki vsebujejo vse od pomembne teorije, do še pomembnejših vaj, pa vse do vključenih tedenskih video treningov in brezplačne nadgradnje, vse, dokler bom program izvajala. Tečaji, kjer sledim vzoru mentorjev iz tujine, kjer lahko vsak udeleženec napreduje s svojim tempom, od doma, kadarkoli želi in kjer se ne meri pridobljeno znanje s pravilnimi in napačnimi odgovori ter kvizi, temveč s tem, kaj si se novega naučil ter vpeljal v življenje, ob katerem koli vprašanju pa sem jim še eno leto na voljo.
Tilen: Meni je številka 3 res simpatična. Kateri so tisti 3 mentorji, ki jim pogosto slediš in so ti vsaj malce vzora. In podvprašanje – si kdaj imela mentorja, kot si ti sama in če ja, kdo je to bil?
Aneja: Vesela, da si me to vprašal. Trije mentorji, brez katerih ne bi bila tukaj, kjer sem in katerim sem z vsem srcem hvaležna, so: Chalene Johnson, Brian Tracy in Brendon Burchard. Te tri osebe so moji največji vzorniki in jih preprosto obožujem, pri vsem kar počnejo, kako počnejo in katere vrednote njih premikajo naprej – mogoče zato, ker so moje vrednote izredno podobne njihovim. 🙂 Seveda je še ogromno drugih mentorjev in vzornikov, ki jim sledim, vendar oni so top 3.

Drugače pa nisem nikoli imela mentorja, kot sem sama – torej osebno, na individualni ravni, pri meni je vse vedno potekalo preko interneta in čez lužo, z mentorji, ki sploh niso vedeli, da so moji mentorji.

Več pisati in ustvarjati ter manj urejati stvari, ki mi jih sicer ni problem delati in se jih lahko naučim, vendar niso tisto moje primarno želeno delo.

Za nič. Vse pod imenom Dosezi sanje, od vodenja Facebook strani, urejanja objav na FBju, pisanja novih produktov, oblikovanja uradne spletne strani, oblikovanje spletnih strani za tečaje, upravljanja z mailing listo, vodenja in izdajanja računov, promocije, oblikovanje, snemanje video vsebin, itd. nastaja izpod mojih rok ali ob pomoči mojega partnerja.

Pomembnost roka zastavljenega cilja.

Po navadi več, kot si jih zastavim.

Vidiš, ta odgovor se pa pri meni nanaša na odgovore na zgornja vprašanja. Glede na to, da vse sama delam in da nimam svojih zaposlenih, bi bilo zame malo nepraktično zapustiti podjetje za 1 leto, če pa bi se vseeno to zgodilo, potem bi stagniralo.

Da veš ali ustvarjaš izgubo ali dobiček, koliko lahko investiraš in si zastaviš cilje za naprej.

Naredila bi isto, kot zdaj. Teh 500€ bi bila moja limita, tista rezerva, ki jo imam, svojo energijo, pa bi usmerila v razvijanje novih produktov in si pri tem znižala stroške kolikor se le da.

Ne bi ga sploh dajala v hladilnik.
Tilen: Vroče mu je in v mojem scenariju ne obstaja drugačen način ohladitve. 🙂
Aneja: OK, če ni druge, bi potem odprla vrata, dala slona noter in zaprla vrata.

Anne Hathaway– ker mi je všeč kot igralka.

Tiha voda bregove dere.

Ooo, nekdo, ki lahko leti – torej recimo Superman, Mr. Manhattan ali pa katerikoli junak, ki je znal letet iz japonskega animeja Dragonball. Veš, to je ena izmed tistih skritih želja, ki dvomim, da se bodo kdaj uresničile. Ali pač. 😛

Kaj ti v življenju največ pomeni? Čas, ki ga preživljam z osebami, ki mi na tem svetu največ pomenijo in ravno to je razlog, da sem se odločila imeti tako oblikovane storitve, ki jih ponujam.

Opiši mi tvoj popolni dan.
Tilen: Tukaj pravzaprav ni kaj veliko za premišljevati. Predpogoj popolnega dne (približka temu, ker v sam popolni dan pravzaprav ne verjamem) je popolna odsotnost distresa. Elementi, ki so potrebni za sestavek takšnega dne pa so pravzaprav druženje z osebami, ki mi največ pomenijo – moja družina. Lokacija je irelevantna. Urico ali dve bi si privoščil vožnje z motorjem (ki ga na žalost trenutno nimam), urico ali dve pa bi definitivno “delal” z mojimi strankami (“malce sem deloholika” okoli tega). In to je to. Preprosto, ne? 🙂

Si mi že! Hvala za intervju in ostanimo v stiku. Mogoče pa lahko kdaj kaj skupaj ustvarimo. 🙂

Tilen: Aneja, postregla si nam z izjemnimi odgovori in vem da so bralci GR8 odnesli veliko koristnih informacij. Želim ti veliko uspehov s tvojimi projekti!