Že naslednji dan sem čakala neko gospodično. In čakala. In čakala. Eno uro. Ja, tudi sama sem se vprašala, za kaj za vraga sploh še čakam? Zato, ker me je gospodična vsakih 15 minut poklicala in zagotavljala da je že na poti, da pride vsak čas in da naj počakam. Lekcija številka ena: Večina ljudi nima razvite prostorske predstavljivosti še manj pa časovne. Nikoli nisem razumela, zakaj se ljudje ne držijo dogovorov, ki so jih sami sestavili, zakaj ne pridejo točno ob uri, ki so si jo sami izbrali na lokacijo, ki so jo sami določili.
[Tweet “Večina ljudi nima razvite prostorske predstavljivosti še manj pa časovne.”]
Zamujanje je postal neke vrste nacionalni šport. Še več. Obstaja prav posebna vrsta ljudi, ki zamujanje smatrajo kot svojo lastnost. Po navadi se bedasto režijo in razlagajo:˝Veste, jaz vedno zamudim.˝ Prosim? Mislite, da vam je zato oproščeno? Da smo tisti, ki na drugi strani radi pridemo točno, zaradi te vaše ˝lastnosti˝ kaj manj nejevoljni, ker ste se opravičili tako, da svoje zamujanje razglasite za del svoje osebnosti? Ne rečem, da sama nikoli v življenju nisem zamudila, seveda sem, velikokrat pride do nepredvidenih situacij, ko pač zamujamo. Ampak to so izredne razmere, ne pa človeška lastnost. Lahko rečete da ste neobzirni, neorganizirani, nespoštljivi do tistega, ki vas čaka in nespoštljivi do njegovega časa in tiste ure, ki bi jo sicer lahko porabila drugače, kot da sem čakala gospoda, katerega izgovor je bil, da ˝on pač vedno zamuja˝(bedast nasmešek).
Nekoč je obstajal čas, ko ljudje niso zamujali. Obstajal je čas, ko so bili ljudje organizirani. Obstajal je čas, ko so se ljudje držali dogovorov. Obstajal je čas, ko me gospodična ne bi mogla enostavno poklicati in se opravičevati v telefon, da zamuja, ampak da pride vsak trenutek. To je bil čas pred iznajdbo mobilnih telefonov. To je bil čas, ko si zajebal big time, če na dogovorjeno lokacijo nisi prišel ob dogovorjeni uri. To je bil čas, ko te nihče ni eno uro preko mobilnega telefona nategoval, da prihaja. To je bil čas, ko si se po 20 ali 30 minutah čakanja odpravil svojo pot. Oh, kako pogrešam ta čas.
Foto: Milica Sekulić
Res je, da nam mobilni telefoni olajšajo marsikatero zadevo, nas rešijo iz prenekatere zagate in si namesto nas zapomnijo številne informacije. Res pa je tudi, da so ustvarili ljudi, ki se jim zdi možnost, da nenehno prestavljajo svoje sestanke privilegij in njihova pravica samo zato, ker posedujejo mobilni telefon. Ko boste naslednjič pomislili, da bi zaradi svoje slabe organizacije dneva prestavili sestanek, ˝ker smo itak vsi dosegljivi po mobilnem telefonu˝ pomislite, kaj bi storili v primeru, če pri sebi ne bi imeli svojega prijatelja za potuho, ki vam iz tedna v teden omogoča vaše kronično zamujanje, bedasto opravičevanje in zapravljanje časa drugih ljudi.
Med katero vrsto ljudi sodite vi? Med tiste, ki vedno zamujajo? Kako reagirate, ko nekoga čakate ta pa zamuja celo uro?
Naslovna slika: Moyan Brenn
Dodaj odgovor